Wolff-Parkinson-Whiteov sindrom (WPW sindrom) je skupina obolenj, povezanih z motnjo srca. Povzročajo jih t.i pomožna pot ali napačna električna pot v srcu, ki povzroči, da se električni impulzi napačno širijo. Kaj pravzaprav je, kateri simptomi so značilni za ta sindrom in zakaj je lahko smrtno nevaren?
Wolff-Parkinson-Whiteov sindromto jeWPW ekipaspada v tako imenovane sindrome pred ekscitacijo. Kaj to pomeni? V zdravem, normalno delujočem srcu sinusno vozlišče ustvari impulz za vzbujanje mišičnih celic in njihovo sinhrono krčenje. Zato se širi skozi atrije in jih spodbuja k delovanju. Hkrati gre ta impulz v atrioventrikularno vozlišče, skozi katerega se prenaša v ventrikle. V atrioventrikularnem vozlišču je minimalna zamuda pri prenosu impulza (reda 0,1 sekunde), ki je potrebna za pravilno sinhronizacijo delovanja atrija in ventriklov ter s tem zagotovitev optimalnega delovanja srca.
V primeru sindroma pred ekscitacijo obstaja tako imenovana pomožna pot (najpogosteje Kentov snop) med atriji in ventrikli. Električni impulz se torej lahko brez odlašanja razširi iz atrija v ventrikle, kar negativno vpliva na učinkovitost srca. Poleg tega lahko električna aktivnost ventriklov prek dodatne ali fiziološke poti povzroči reaktivacijo atrija v ritmu, ki se razlikuje od tistega, ki ga nalaga sinusno vozlišče. Nadaljnja posledica takšne atrijske stimulacije (z dodatnimi sredstvi prek električne aktivnosti ventriklov) je lahko ponovna stimulacija ventriklov, tokrat po fiziološki poti, torej s atrioventrikularnim vozlom ali spet z dodatnim.
Pri sindromu pred ekscitacijo lahko pride do situacije, ko električni impulz kroži skozi srce: atrij - atrioventrikularni vozel - ventrikli - pomožna pot - atriji - in tako naprej.
V tem primeru glavni generator impulzov, sinusno vozlišče, ki uravnava hitrost srčnega utripa, izgubi to kontrolo in srčni ritem postane prehiter. Druga značilnost WPW je tahiaritmija, torej prehiter, nepravilen srčni utrip, ki ga povzroča.nenormalno retrogradno prevajanje impulza iz ventriklov v atrije. Poleg fiziološkega poteka impulza so pri sindromu WPW možne naslednje prevodne poti (posledica vsake od njih je tahiaritmija):
- atrij - atrioventrikularno vozlišče - ventrikli - pomožna pot - atrija
- atrija - pomožna pot - ventrikularna - atrio-atrijsko vozlišče
Način poteka impulza lahko ločimo na podlagi EKG posnetka - analize kompleksa QRS, intervala PQ, EKG pa je osnovno diagnostično orodje. Najbolj natančen pa je elektrofiziološki test, to je opazovanje poteka električnih impulzov skozi sprejemnik, ki se nahaja v srcu.
simptomi ekipe WPW
Simptomi se pojavijo zgodaj – torej že pri otrocih in mladostnikih, ker je obstoj pomožne poti (ki povzroča sindrom WPW) prirojena nepravilnost. Najpogostejši simptomi vključujejo:
- palpitacije (pojavijo se nenadoma in nenadoma prenehajo)
- napadi hitrega srčnega utripa
- omedlevica
- simptom je manj pogost neprekinjen hiter srčni utrip.
Srčno popuščanje je lahko posledica nezdravljene simptomatske WPW. Občasno je prvi simptom ventrikularna fibrilacija, ki je eden od možnih mehanizmov nenadnega srčnega zastoja. To tveganje je še posebej pomembno v primeru ljudi, ki trpijo za atrijsko fibrilacijo, ko pomožna pot vodi vse impulze iz atrija v ventrikle.
ekipa WPW: metode zdravljenja
Zdravljenje sindroma WPW se izvaja ad hoc, kadar je treba ustaviti napad hitrega srčnega utripa (tahiartimija), in kronično, kadar je cilj zdravljenja preprečiti ali odpraviti prevodnost po dodatni poti
V prvem primeru - za zaustavitev napada tahiaritmije je treba stimulirati vagusni živec, katerega učinek upočasni srčni utrip, to lahko dosežemo z masažo karotidnega sinusa, ledom, ki napolni obraz oz. ki povzročajo bruhanje, farmakološke metode vključujejo beta-blokatorje in zaviralce kalcijevih kanalčkov.
Izbira metode kroničnega zdravljenja je odvisna od intenzivnosti simptomov in bolnikovih preferenc. Konzervativno strategijo je mogoče uporabiti v odsotnosti simptomov in kadar pride do posameznih napadov tahiaritmije, se v takih primerih včasih priporoča "priročna tableta", ki je en odmerek zdravila, ki ga je treba vzeti v primeru epileptičnega napada.
Kronično farmakološko zdravljenje lahko izvajamo s številnimi zdravili, med katerimi so: zaviralci beta, amiodaron, propafenon, žal nobeno od njih v celoti ne odpravi možnosti aritmije.Metoda, ki zagotavlja popolno okrevanje, je invazivno zdravljenje – perkutana ablacija akcesorne poti. Poseg se najpogosteje izvaja skozi femoralno veno in vključuje uničenje sekundarne poti z radiofrekvenčnim tokom. Tveganje operacije je majhno, koristi pa ogromne, ob upoštevanju dejstva, da učinkovit poseg preprečuje tveganje za ventrikularno fibrilacijo, preprečuje pa tudi pojav tahiaritmije in tako bolnika razbremeni simptomov. Ablacija je lahko zdravljenje prve izbire, tudi pri asimptomatskih bolnikih, in je vsekakor treba razmisliti, če je farmakološko zdravljenje neučinkovito ali če je bolnik imel aditivno ventrikularno fibrilacijo in če ima bolnik atrijsko fibrilacijo in se atrijski impulz vodi v ventrikle skozi pomožno pot (brez zamude v atrioventrikularnem vozlišču). Ablacija pride v poštev tudi v primeru pogostih napadov tahiaritmij. Tako širok razpon indikacij za ablacijo je posledica dejstva, da gre za postopek, ki popolnoma odpravi tveganje za ventrikularno fibrilacijo, povezano s pomožno potjo.
WPW sindrom je posledica pomožne poti, ki moti pravilno širjenje električnih impulzov v srcu. Lahko je asimptomatsko, povzroča le občutek hitrejšega, nepravilnega srčnega utripa, včasih je prva manifestacija ventrikularna fibrilacija. Farmakološko zdravljenje ni popolnoma učinkovito, popolno okrevanje pa je mogoče doseči le z ablacijo pomožne poti. Pomembno je, da se ekipa WPW odkrije in učinkovito zdravi, saj so njene posledice lahko smrtno nevarne.