Učinkovitost dihanja je učinkovitost dihalnega sistema pri dovajanju kisika v kri in oksigenaciji. Vredno je ugotoviti, kaj določa učinkovitost dihanja, kako jo lahko izboljšamo in katere diagnostične preiskave opravimo, da jo ocenimo.

Respiratorna kondicijaje sposobnost dihal, da oksigenira kri, odvisno je predvsem, a ne samo, od stanja pljuč. V medicini se ta izraz najpogosteje uporablja v kontekstu njegove odsotnosti – odpoved dihanja je resno življenjsko nevarno stanje, ki zahteva takojšnje zdravljenje.

Diagnostika dihalnega sistema in njegove učinkovitosti ne temelji le na laboratorijskih preiskavah krvi, temveč tudi na slikovnih in funkcionalnih preiskavah, npr. spirometriji.

Vredno je skrbeti za svojo dihalno kondicijo, saj to neposredno vpliva na učinkovitost celotnega telesa, osnovna dejanja, ki jih lahko naredimo v ta namen, sta opustitev kajenja in redna vadba.

Dihalna kondicija: od česa je odvisna?

Respiratorna kondicijaje izraz, ki opisuje sposobnost telesa, da nasiči kri s kisikom. Nanj vplivajo predvsem trije dejavniki:

  • tako imenovana pljučna kapaciteta, to je količina zraka, ki jo lahko zadržijo
  • pretok krvi skozi pljučne žile, ki določa sposobnost krvi, da prejme kisik
  • zmogljivost difuzije kisika, tj. kako delujejo alveolarne celice, kako hitro prenašajo kisik v kri

Odvisni so predvsem od stanja dihal, na katerega vplivajo različna stanja, npr.

  • bolezni dihal, ki zmanjšajo skladnost pljuč, to je sposobnost pljuč, da se napolnijo z zrakom, na primer kronična obstruktivna pljučna bolezen, emfizem, atelektaza, pljučnica
  • bolezni dihal, ki poslabšajo izmenjavo plinov, prodiranje kisika v kri skozi zadebelitev alveolarno-kapilarne pregrade, npr. pljučni edem
  • patološka stanja dihalnih poti, na primer obstrukcija (zadušitev), edem grla ali krč dihalnih poti (npr. pri napadu astme). Bistveno zmanjšajo ali celo preprečijo transport zraka v pljuča

Drugi dejavniki, ki vplivajo na učinkovitost dihanja, ki niso neposredno povezani z dihalnim sistemom, so na primer:

  • spremembe v pljučnih žilah, npr. embolijapljučni
  • stanja, ki zmanjšujejo sposobnost razširitve prsnega koša, na primer huda debelost, deformacije, poškodbe
  • sestava dihalne mešanice, če je v zraku premalo kisika, telo ne prejme dovolj kisika in vodi do odpovedi dihanja
  • okvara delovanja dihalnih mišic oziroma dihalnega centra, ki znatno zmanjša pogostost in globino dihanja: poškodbe možganskega debla ali zgornjega dela hrbtenjače, preveliko odmerjanje nekaterih zdravil, miastenija gravis oz. elektrolitske motnje
  • bolezni srca, zlasti srčno popuščanje ali šok, pri katerih oslabljen pretok skozi pljuča povzroči zmanjšanje oksigenacije krvi
  • telesna aktivnost, usposobljeni ljudje imajo večjo kapaciteto pljuč in s tem učinkovitost dihanja

Odpoved dihanja

Odpoved dihanja je stanje, pri katerem je motena izmenjava plinov v pljučih, nekatere bolezni, ki lahko privedejo do tega, so bile že omenjene (šok ali zadušitev).

Povzroča pojav hipoksemije, to je znižanje parcialnega tlaka kisika v arterijski krvi pod<60 mmHg, a niekiedy także do hiperkapnii - wzrostu ciśnienia parcjalnego dwutlenku węgla ≥45 mmHg.

Glede na dinamiko napredovanja simptomov govorimo o akutni ali kronični odpovedi dihanja.

Akutna se razvije nenadoma in je potencialno reverzibilna, kar vodi do nje npr.

  • pljučni edem (povzročen zaradi srčnega popuščanja ali npr. utopitve)
  • alveolarna krvavitev
  • huda pljučnica
  • travma
  • odma
  • šok

Sindrom akutne respiratorne stiske imenujemo tudi ARDS (sindrom akutne respiratorne stiske), izraz se ne nanaša le na trenutno stanje, ampak opisuje tudi patološki proces v pljučih, pri katerem se zaradi poškodbe žil in celic pljuč, kopičenje tekočine v alveolah, kar poslabša izmenjavo plinov, kar vodi v hipoksemijo.

Kronična respiratorna odpoved se razvija postopoma in ni popolnoma reverzibilna. Pojavi se kot posledica, na primer, kroničnih pljučnih bolezni: kronične obstruktivne pljučne bolezni, pnevmokonioze, cistične fibroze, bolezni živčnega sistema in mišic.

Odpoved dihanja se kaže s težko sapo, cianozo, povečanim srčnim utripom, intoleranco za vadbo, redkeje kašljem ali bolečino v prsih. Ne smemo pozabiti, da prevladujejo simptomi bolezni, ki vodijo do tega stanja.

Kako povečati kondicijo dihanja?

Najpomembnejši ukrep, ki ga je mogoče sprejeti v ta namen, je prenehanje kajenja, tobačni dim močno poškoduje dihala in alveole, ki vodijo iz enegastran za prekomerno proizvodnjo sluzi, ki ovira pretok zraka v pljučih, po drugi strani pa poslabša celice, ki obdajajo alveole, kar zmanjša sposobnost izmenjave plinov.

Naslednje metode so posledica prej opisanih dejavnikov, ki vplivajo na učinkovitost dihanja.

Da bi ohranili največjo učinkovitost dihanja, je treba bolezni dihal, zlasti kronično obstruktivno pljučno bolezen in astmo, nadzorovati in zdraviti, kar bo upočasnilo ali celo ustavilo napredovanje bolezni in tako ohranilo trenutno sposobnost dihanja.

Še en ukrep, s katerim se lahko izboljša stanje dihal, je tako imenovana aerobna ali dinamična vadba. To so na primer tek, plavanje, kolesarjenje, torej športi, pri katerih se dihanje pospešuje in poglablja, v nasprotju s statičnimi športi (npr. dvigovanje uteži), kjer se napor pogosto izvaja brez dihanja.

Redno vadba s športom poveča kapaciteto pljuč, zato je večja površina prezračena in izmenjava plinov poteka na večjem območju. Posledično več kisika doseže kri in poveča se učinkovitost dihanja.

Fizični napor pozitivno vpliva tudi na delo srca in obtočil ter na delo dihalnih mišic, kar dodatno izboljša učinkovitost dihanja.

Poleg tega je pomembno nadzorovati svojo telesno težo, saj odvečna telesna maščoba otežuje delovanje dihalnih mišic, zmanjša pa se tudi volumen prsnega koša in pljuč.

Zanimivo je, da se učinkovitost dihanja poveča tudi z inhalacijskimi zdravili, ki se uporabljajo na primer pri astmi, povzročajo razširitev dihalnih poti, zaradi česar več zraka in kisika doseže kri in se več dostavi vsem celicam telo.

Ocena dihalne sposobnosti

Trenutno imamo več orodij za oceno učinkovitosti dihanja, to so laboratorijski in funkcionalni testi, vključno z:

  • pulzna oksimetrija za oceno vsebnosti kisika v krvi
  • gasometrija, je laboratorijski test, ki ocenjuje vsebnost kisika, ogljikovega dioksida v krvi in ​​druge parametre, ki niso povezani samo z dihalnim sistemom

Oba testa se uporabljata predvsem v nujnih primerih, medtem ko se pri naprednejši diagnostiki dihal izvajajo tudi:

  • spirometrija, ki je test, ki ocenjuje delo dihal na podlagi meritev pretoka zraka, opravljenih med vdihom in izdihom, ter diastolično in provokativno spirometrijo, opravljeno po dajanju zdravil. Opredeljujejo odziv dihalnega sistema na različne situacije, npralergeni
  • pletizmografija - podobna spirometriji, vendar meri celotno kapaciteto pljuč
  • 6-minutni test hoje za oceno splošne telesne pripravljenosti
  • test pljučnega prenosa ogljikovega monoksida (TLCO), ki ocenjuje prepustnost plinov iz alveolov v kri in s tem že omenjeno difuzijsko sposobnost
  • Rentgen prsnega koša za diagnozo, npr. pljučnica
  • tomografija prsnega koša
Sonda

Kategorija:

Dihalni sistem