Senzorična prikrajšanost vam omogoča, da prekinete dotok dražljajev iz enega ali več čutil do osebe. Ta tema lahko zagotovo vzbudi zanimanje: po eni strani pravijo, da je zaradi senzorične deprivacije mogoče popolnoma sprostiti ali ublažiti bolečino. Po drugi strani pa obstajajo znaki, da lahko senzorična prikrajšanost povzroči različne duševne motnje.

Senzorična prikrajšanostsluži za "odtrganje od sveta". Verjetno je vsak človek - po dnevu polnem vtisov in obveznosti - rekel, da bi si želel vsaj trenutek miru ali priložnost, da bi se popolnoma odrezal od realnosti. Nekaterim se zdi nerealno, a zahvaljujočsenzoričnemu prikrajšanjuje to zagotovo mogoče.

Kot senzorično deprivacijo razumemo stanje, v katerem na človeka ne deluje en ali več čutnih organov. Preprosto senzorično prikrajšanost lahko dosežemo tudi doma – za ta namen je na primer dovolj, da si temeljito pokrijemo oči (pomanjkanje vida) ali zamašitev ušes (pomanjkanje sluha). Prav tako se je mogoče prikrajšati za občutenje dražljajev s strani veliko večjih čutil – v ta namen se uporablja t.i. deprivacijske komore.

Senzorična prikrajšanost je zanimivo vprašanje, hkrati pa sproža veliko polemik. Zagovorniki čutnega izreza poudarjajo, da jim senzorična deprivacija omogoča vstop v stanje izjemne sproščenosti. Njeni nasprotniki pa poudarjajo, da lahko senzorična prikrajšanost vodi celo do … norosti. Komu torej verjeti?

Senzorična prikrajšanost: zgodovina

Začetki razvoja koncepta senzorične deprivacije segajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Prve poskuse o tem, kako na človeški um vpliva odvajanje od zunanjih dražljajev, so izvedli na študentih, vodil pa jih je psiholog Donald Hebb. Preiskovanci so večino časa negibno ležali v svojih posteljah. V prostorih, v katerih so se nahajali, je bila minimalna osvetlitev. Učencem sta bila odrezana čutila za vid in sluh: nosili so posebna očala, ušesa pa so izolirali s posebnimi blazinami. V poskusu je bil uporabljen tudi občutek za pomanjkanje dotika – preiskovancinosili so posebne rokavice s podolgovatimi prsti, zahvaljujoč katerih je bil odpravljen tudi občutek otipnih dražljajev.

Študentje niso sodelovali v raziskavi v okviru prostovoljnega dela - prejeli so plačilo. Pravilo v tem primeru je bilo preprosto: dlje ko bodo vzdržali te posebne pogoje, več bodo prejeli. Razumljivo je, da so subjekti poskušali zdržati čim dlje. Na žalost se je izkazalo, da vsi ne morejo dolgo doživeti senzorične prikrajšanosti: njihov um tega preprosto ni mogel prenesti.

V podobnem obdobju, leta 1954, se je nevrofiziolog John Lilly ukvarjal s temo senzorične deprivacije. Razvil je tehniko, imenovano Restricted Environmental Stimulation Technique, REST (prevedeno v poljščino "Therapy of Limited Environmental Stimulation"). V primeru Lillyjeve metode bi do senzorične deprivacije prišlo potem, ko se človek znajde v posebni komori za deprivacijo. Velikost takšne naprave je omogočala odrasli osebi, da se prosto prilega vanjo. Komora za deprivacijo je bila napolnjena z raztopino magnezijevega sulfata pri temperaturi, ki ustreza temperaturi človeškega telesa. Med bivanjem v deprivacijski komori človek ne čuti slušnih, vidnih in otipnih dražljajev in – zaradi lastnosti magnezijevega sulfata – izgubi občutek za gravitacijo.

Senzorična prikrajšanost: možne koristi

Podporniki senzorične deprivacije in deprivacijskih komor poudarjajo številne njihove potencialne prednosti. Senzorna prikrajšanost je po njihovem mnenju odličen način za sprostitev, uporablja se lahko za meditacijo, pa tudi za lajšanje poteka različnih zdravstvenih težav (kot so na primer sindromi kronične bolečine).

Mehanizem, s katerim bi senzorična deprivacija tako ugodno vplivala na delovanje človeškega telesa, bi med drugim temeljil na spodbujanju aktivnosti enega od delov avtonomnega živčnega sistema – parasimpatičnega sistema. Učinki, ki jih povzroča ta mehanizem, vključujejo:

  • spodbujanje razvoja limfocitov T (kar izboljšuje imunski status telesa),
  • razširitev krvnih žil (zahvaljujoč temu se na primer zniža krvni tlak),
  • počasen srčni utrip.

Med bivanjem v deprivacijski komori naj bi se povečalo tudi sproščanje endorfinov, ki na splošno veljajo za hormone sreče. Endorfini pomagajo zmanjšati stopnjo utrujenosti, imajo pa tudi učinek zmanjševanja bolečine. Po drugi strani bi se zmanjšalo izločanje stresnih hormonov, to je kortizola in adrenalina.

Opaženo medsej v deprivacijski komori je pojav tudi sprememba narave možganskih valov – ljudje v pogojih senzorične deprivacije lahko doživijo t.i. θ valovi (theta). To niso neki nenormalni možganski valovi – fiziološko se pojavijo pri človeku pred zaspanjem in ob prebujanju. Obstaja mnenje, da ko se pojavijo theta valovi, lahko ljudje povečajo koncentracijo, lažje pridobijo novo znanje ali pa so lahko veliko bolj ustvarjalni.

V deprivacijski komori, kot že omenjeno, obstoja gravitacije ni čutiti. Takšen pojav bi ugodno vplival na kostno-sklepni sistem – taka stanja bi privedla do sprostitve človeških mišic in sklepov, kar bi lahko koristilo ljudem, ki trpijo za ortopedskimi ali revmatološkimi boleznimi.

S pomočjo senzorične deprivacije so poskušali zdraviti tudi težave, kot so odvisnost od nikotina ali alkohola, pa tudi depresija in anksiozne motnje. Raziskavo o možnosti uporabe senzorične deprivacije pri zdravljenju nikotinizma je v prejšnjem stoletju opravil Peter Suedfeld. Udeleženci so bili razdeljeni v dve skupini: ena je doživljala le senzorično prikrajšanost, druga pa so občasno oddajala sporočila o škodljivosti kajenja. Rezultati, ki jih je pridobil znanstvenik, so bili precej presenetljivi – preiskovanci iz obeh skupin so namreč po koncu poskusa občutno zmanjšali željo po kajenju cigarete. Toda kako je senzorična prikrajšanost privedla do tega - to ni bilo ugotovljeno.

Senzorična prikrajšanost: grožnje

Zdi se, da lahko začasna odrezanost od sveta prinese le koristi. No, ta vidik ostaja precej sporen - izhaja iz dejstva, da lahko predolga premora v dražljajih preprosto škoduje človeškemu živčnemu sistemu. Človeški možgani obdelujejo ogromne količine informacij – najverjetneje večje količine kot jih obdelujejo najnaprednejši računalniki. V situaciji, ko možgani prejmejo bistveno zmanjšano količino dražljajev (po mnenju nekaterih avtorjev bivanje v deprivacijski komori zmanjša obremenitev možganov z informacijami do 90 %), ta človeški organ dobesedno začne … noriti z dolgčas. Takrat pride do tega, da že najmanjša nihanja koncentracije nevrotransmiterjev povzročijo zelo močan odziv živčnih celic. Ta odziv je lahko tako močan, da lahko oseba v razmerah senzorične deprivacije začne doživljati duševne motnje.

Da lahko senzorična deprivacija povzroči motnje v delovanju psihe, so dokazale že prve izkušnjena tem vidiku. Ugotovljeno je bilo, da se pri ljudeh, ki so predolgo v stanju senzorične deprivacije, med drugim pojavljajo tudi različne vsebine halucinacij ali blodnje vsebine. Poleg tega so nekateri od teh ljudi imeli težave te narave nekaj časa po tem, ko so se spustili iz senzorične deprivacije. Druge možne psihiatrične težave, ki jih lahko povzroči pretirana senzorična deprivacija, vključujejo depresija, nered protisocialnih misli ali vedenja.

Senzorična prikrajšanost je zanimala tudi svet kinematografije. Film Altered States of Consciousness, posnet v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je govoril o znanstveniku, ki je želel preizkusiti vsa možna stanja zavesti. Izkoristil je med drugim od senzorične prikrajšanosti – v filmu se je končno izkazalo, da je bil rezultat poskusov, da se je človek znašel na robu norosti. Takšna negativna predstavitev senzorične prikrajšanosti je bila razlog za uvedbo drugačnega izraza za ta pojav, ki je bil prej omenjeni REST.

Vredno vedeti

Senzorična prikrajšanost na Poljskem

Deprivacijske komore so na voljo na Poljskem - seanse z uporabo teh naprav se lahko uporabljajo v večjih mestih v državi, kot sta Varšava ali Poznań. Ali je vredno poskusiti to metodo za sprostitev? Opisane možne duševne težave, ki se pojavijo po predolgem bivanju v senzorni deprivaciji, so lahko strašljive, pri ponujenih seansah pa je tveganje precej majhno. Te seje ne trajajo predolgo – najbolj priljubljen čas, ko ostanete odrezani od zunanjih dražljajev, je približno 60 minut.

Kategorija:

Psihiatrija