- Značilnosti endogene depresije
- Simptomi endogene depresije
- Zdravljenje endogene depresije - ali se razlikuje od zdravljenja drugih oblik depresije?
Endogena depresija je oblika depresije, ki jo povzroči okvaro v človeškem telesu. To je nasprotje eksogene depresije. Trenutno je delitev depresije na intra- in ekstrinzično depresijo nekoliko manj pomembna – obe težavi sta si lahko podobni, vendar so včasih opazne razlike v tem, katera vrsta zdravljenja je najbolj učinkovita za različne vrste depresije.
Depresivne motnje niso enake pri vseh bolnikih. Obstaja veliko različnih vrst depresije, razvrstitev teh motenj lahko temelji na na primer starosti, v kateri so se pri bolniku pojavile motnje razpoloženja (zato lahko med drugim ločimo depresijo v otroštvu ali depresijo v starosti). Razvrstitev depresije lahko upošteva tudi vzroke, ki so privedli do te težave – v tem primeru je ena od izrazitih oblik depresivnih motenjendogena depresija .
Značilnosti endogene depresije
Beseda "endo" izvira iz grškega endon, kar pomeni "znotraj". V tem primeru opredelitev depresije kot endogene (intrinzične) kaže na to, da so pacientove depresivne motnje povzročile notranji dejavniki, ki so tesno povezani z delovanjem njegovega organizma. Nasprotno stanje je eksogena depresija, to je depresija, ki se je pojavila po tem, ko je bolnik doživel nekaj izjemno stresnih dogodkov.
Slogan "notranji dejavniki" se morda zdi precej skrivnosten, v resnici pa je enostavno razložiti možne vzroke za endogeno depresijo. Nastane zaradi težav z delovanjem bolnikovega živčnega sistema. V tem primeru lahko nepravilnosti vključujejo, na primer, motnje števila nevrotransmiterjev (kot so serotonin, dopamin ali noradrenalin) v strukturah osrednjega živčnega sistema.
Depresija, endogena za okolje osebe, ki je zbolela zanjo, je lahko popolnoma nerazumljiva. No, to obliko depresije lahko trpi na primer moški v najboljših letih, s srečno družino in uspešen pri svojem delu. Zdi se, da se depresija pri zadovoljnem človeku ne bi smela razviti, v resnici pa se depresivne motnje lahko pojavijo pri vsakem človeku.
Depresija, ki je prišla "od nikoder", je lahko le endogena depresija - torej tista, pri kateri pred epizodo težav z razpoloženjem ni prišlo do hudih, travmatičnih dogodkov bolnika.
Vredno vedetiDepresivno razpoloženje, apatija, izguba prejšnjih zanimanj - te težave so le skromen oris bolezni, ki so lahko simptomi depresije. Afektivne motnje v obliki depresije sodijo med najpogostejše bolezni in duševne motnje. Celo več kot 300 milijonov ljudi po vsem svetu trpi za depresijo, v Združenih državah Amerike pa jo vsako leto zboli do 7 % Američanov. Ocenjuje se, da lahko na Poljskem do 1,5 milijona ljudi trpi za depresivnimi motnjami.
Simptomi endogene depresije
Simptomi bolnikov z endogeno depresijo so lahko podobni tistim pri ljudeh z drugimi oblikami depresivne motnje. Vendar je treba poudariti, da endogena depresija velja za eno hujših vrst afektivnih motenj.
Težave, ki so lahko simptomi endogene depresije, vključujejo:
- znatno zmanjšanje aktivnosti,
- brezbrižnost do okoliškega sveta,
- izguba zanimanja, prenehanje uživanja v stvareh, ki so prej povzročale veselje,
- motnje spanja (npr. težave pri zaspanju, a tudi prebujanje zelo zgodaj zjutraj),
- motnje apetita,
- močan občutek žalosti in brezupnosti,
- težave s koncentracijo, učenjem in sprejemanjem odločitev,
- samomorilne misli, v ekstremnih situacijah celo poskusi samomora,
- izoliranje od ljubljenih,
- izjemno intenziven občutek kronične utrujenosti.
Zdravljenje endogene depresije - ali se razlikuje od zdravljenja drugih oblik depresije?
Depresijo, bodisi notranjo ali zunanjo, je mogoče zdraviti z enakimi metodami. V terapevtsko obravnavo bolnika z depresivnimi motnjami so vključeni tudi farmakoterapija, psihoterapija in elektrokonvulzivna terapija. Včasih pa se izkaže, da ena terapevtska možnost omogoča, da določena vrsta depresije doseže boljše rezultate kot druga metoda zdravljenja – to se zgodi pri ljudeh z endogeno depresijo.
Omenjeno je bilo že, da so vzrok za endogeno depresijo lahko motnje v številu nevrotransmiterjev v centralnem živčnem sistemu. Zato nekateri strokovnjaki menijo, da je tovrstno depresijo mogoče uspešno zdraviti z zdravili. Antidepresivi, kot so zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI) ozNavsezadnje triciklični antidepresivi (TLPD) vplivajo na ravni nevrotransmiterjev v strukturah živčnega sistema.
Poleg farmakoterapije se lahko bolnikom v najhujših primerih endogene depresije ponudi tudi elektrokonvulzivna terapija. Eden od učinkov elektrokonvulzivne terapije (ki je v bistvu podoben učinku antidepresivov) je, da vpliva na nevrotransmiterske sisteme. Zaradi uporabe elektrokonvulzivne terapije pride do povečanega sproščanja teh snovi v živčnem sistemu, a tudi do povečanja afinitete nevrotransmiterjev za njihove receptorje.
Ena od metod zdravljenja depresivnih motenj, to je psihoterapija, doslej še ni bila omenjena. Ne gre za to, da delo s terapevtom ne more biti koristno pri bolnikih z endogeno depresijo in da je njegovo izvajanje pri ljudeh s to obliko depresivne motnje nesmiselno. Nekateri znanstveniki menijo, da lahko psihoterapija doseže pričakovane rezultate pri bolnikih, ki imajo nekatere nerešene psihološke konflikte. V primeru endogene depresije, kot je bilo že večkrat poudarjeno, niso psihične motnje neposreden vzrok za depresivne motnje.
Vredno vedetiEndogena depresija in s tem povezane polemike
Razlikovanje med endogeno depresijo in eksogeno depresijo se nekaterim zdravnikom zdi popolnoma nesmiselno. Ta pogled običajno izhaja iz dejstva, da je pogosto težko razlikovati med tema dvema oblikama depresivne motnje.
Kot primer potencialne nesmiselnosti ločevanja depresije na endo- in eksogeno lahko navedemo nekaj hipotez, ki so se v resnici izkazale za ne povsem resnične. No, vzroki za endogeno depresijo bi bili tesno povezani z delovanjem bolnikovih organizmov. Do motenj v številu nevrotransmiterjev pa bi morale prihajati zaradi nekaterih napak v delovanju telesa, takšne napake pa bi lahko bile povezane na primer z genetskimi motnjami.
Zaradi tega so nekateri znanstveniki sumili, da bi morala biti incidenca depresije pri sorodnikih ljudi z endogeno depresijo večja kot pri sorodnikih bolnikov z eksogeno depresijo. Na koncu pa se je izkazalo, da se endogena in eksogena depresija pri sorodnikih tistih bolnikov, ki so imeli katero od motenj, pojavljata s podobno pogostostjo.