Vasopresin (znan tudi kot adiuretin ali antidiuretični hormon) je oligopeptid, katerega molekula je sestavljena iz 9 aminokislin. Vazopresin proizvajajo nevroni supraventrikularnih in periventrikularnih jeder v hipotalamusu. Od tam se z aksonskim transportom prenese v zadnjo hipofizo, iz katere se sprošča hormon. Adiuretin je snov s kratkim razpolovnim časom, ocenjen na približno 20 minut.
vazopresin(adiuretin, ADH, AVP) je antidiuretični hormon, ki ga proizvaja hipotalamus in sprošča zadnja hipofiza.
Glavna vloga vazopresina je uravnavanje vodne bilance v človeškem telesu. Ta hormon pa ima veliko več delovanja, saj lahko med drugim tudi vodijo do zoženja krvnih žil in celo vplivajo na človeško vedenje. Idealno stanje je takšno, ko je količina vazopresina prilagojena telesnim potrebam – tako presežek kot premalo antidiuretičnega hormona je lahko osnova za nastanek bolezni.
Vsebina:
- vazopresin: mehanizem delovanja in uravnavanje izločanja
- vazopresin: vzroki in simptomi pomanjkanja
- vazopresin: vzroki in simptomi presežka
- vazopresin: testi za določitev njegove količine v telesu
- Vasopresin: njegovi analogi in antagonisti ter njihova uporaba pri zdravljenju različnih bolezni
vazopresin: mehanizem delovanja in uravnavanje izločanja
Sproščanje vazopresinaje odvisno predvsem od osmolalnosti krvne plazme in cerebrospinalne tekočine (ti parametri so odvisni od vsebnosti elektrolitov v plazmi in cerebrospinalni tekočini) in od volumna krvi, ki kroži. Osmolalnost nadzira t.i osmoreceptorji, ki se nahajajo v hipotalamusu, informacije o volumnu krožeče krvi pa beležijo baroreceptorji (receptorji, ki se odzivajo na spremembe krvnega tlaka), ki se nahajajo v karotidnih sinusih in krvnih žilah.
Spodbuda za sproščanje vazopresina je lahko tako zmanjšanje volumna krožeče krvi (kar kaže na znižanje krvnega tlaka), ampak tudi povečanje osmolalnosti plazme (tj. stanje, v katerem se količine elektrolitov v plazmi presegajo fiziološke vrednosti). V trenutku, ko pridePo katerem koli od zgoraj omenjenih pojavov pride do povečanega izločanja vazopresina s strani posteriorne hipofize – telo lahko nato prek adiuretina ponovno vzpostavi svoje ravnotežno stanje.
Vasopresin vpliva predvsem na ledvice in krvne žile. V2 receptorji za vazopresin so prisotni v ledvicah - nahajajo se znotraj distalnega zvitega tubula in zbiralnega tubula nefrona. Stimulacija teh receptorjev povzroči povečano proizvodnjo, pa tudi povečano vgradnjo zgoraj omenjenih elementov glomerula akvaporinov v membrane. To so beljakovine, skozi katere se voda absorbira iz urina, ki je prvotno nastal v ledvicah, ki se nato vrne v kri. Rezultat ledvičnega delovanja vazopresina je, da ledvice proizvajajo bolj koncentriran urin – pridobljena voda se vrne v krožečo kri, kar vodi do zvišanja krvnega tlaka in tudi do zmanjšanja (z redčenjem) osmolalnosti krvi.
Antidiuretični hormon ima svoje receptorje tudi v krvnih žilah – to so receptorji V1. Stimulacija teh struktur povzroči krčenje žil. To je še en mehanizem, s katerim vazopresin povzroči zvišanje krvnega tlaka. Vendar je ta učinek veliko manjši od učinka, ki se pojavi zaradi delovanja hormona na ledvice in njene receptorje V2.
Tudi drugi hormoni lahko uravnavajo izločanje vazopresina. To velja za angiotenzin II, ki spodbuja sproščanje vazopresina iz hipofize. Ravno nasprotno je v primeru atrijskega natriuretičnega peptida (ANP) – ta neposredno zavira sproščanje prej omenjenega angiotenzina II, s tem pa – posredno – ANP zmanjša sproščanje vazopresina.
Vendar pa vazopresin vpliva na številne druge procese. Agregacijo trombocitov uravnava vazopresin, saj adiuretin vodi do sproščanja von Willebrandovega faktorja in t.i. faktor VIII. Poleg tega vazopresin vpliva tudi na procese glukoneogeneze, ki potekajo v jetrih. Vse več je indicev, da adiuretin vpliva tudi na naše vedenje, verjetno zato, ker ta hormon sodeluje pri oblikovanju človeških družbenih odnosov, potencialno pa vpliva tudi na človeški libido.
vazopresin: vzroki in simptomi pomanjkanja
Glede na vlogo vazopresina v telesu je enostavno videti, kaj se lahko zgodi, če se hormon ne izloča pravilno. Pomanjkanje vazopresina vodido prekomerne izgube vode iz telesa. To lahko povzroči zelo močno, stalno žejo pri bolniku (imenovano polidipsija) in lahko povzroči povečano izločanje urina (imenovano poliurija).
Fiziološko se večina vazopresina izloča med nočnim počitkom – sicer bi bil naš spanec pogosto prekinjen zaradi uriniranja. Pri bolnikih, ki jim primanjkuje vazopresina, takšne regulacije ni – bolniki se lahko ponoči pogosto zbujajo, kar lahko povzroči stalno visoko stopnjo utrujenosti.Zgoraj našteti simptomi se lahko pojavijo tako v primeru pomanjkanja vazopresina kot pri težavah. ne gre za količino hormona v telesu, temveč za pomanjkljivost njegovega učinka na specifične receptorje. Premalo vazopresina je lahko posledica motenj njegove proizvodnje v hipotalamusu ali njegovega sproščanja iz same hipofize – to stanje se imenuje centralni diabetes insipidus.
Druga oblika te bolezni, diabetes insipidus, je povezana z okvaro ledvičnih receptorjev V2 za vazopresin. Ti receptorji so pri svojem poteku preprosto neobčutljivi na antidiuretični hormon, zato tudi pravilno izločen vazopresin ne more izvajati svojega fiziološkega učinka v nefronih.opozoriti na določeno izjemno stanje. Je prisilno, torej obvezno pitje vode. V takšni situaciji je nizka raven vazopresina nekoliko fiziološka – ko se v telo dovaja preveč tekočine, se vazopresin ne izloča – za vzdrževanje primernega ravnovesja je treba odvečno tekočino izločiti (in ne zadrževati). , ki bi ga povzročilo izločanje vazopresina).S premajhno količino vazopresina se lahko tudi dehidrirate z uživanjem določenih … tekočin. To velja za alkohol, saj ima zaviralni učinek na sproščanje vazopresina.
vazopresin: vzroki in simptomi presežka
Presežek vazopresina, za razliko od njegovega pomanjkanja, vodi v prekomerno zadrževanje vode v telesu. Stanje je tudi resno, saj lahko povzroči hiponatremijo, kar je zmanjšanje količine natrija v telesu. To je posledica dejstva, da se zadržuje vedno več vode, kar zmanjša koncentracijo natrija – ta naj bi se po potrebi »razredčeval« v odvečni tekočini v telesu. Simptomi presežka vazopresina so povezani predvsem z živčnim sistemom in lahko vključujejo:
- glavoboli
- slabost in bruhanje
- sprememba razpoloženja
- zmanjšanje mišičnega tonusa
- konvulzije
- motnja zavesti
Stanje s preveč adiuretika v telesu je znano kot sindrom neustrezne hipersekrecije antidiuretičnega hormona (SIADH). SIADH se lahko pojavi kot posledica:
- neoplastične bolezni (sindrom se lahko pojavi predvsem v primeru novotvorb pljuč, pa tudi v povezavi z novotvorbami trebušne slinavke, mehurja, debelega črevesa, centralnega živčnega sistema in levkemije)
- multipla skleroza
- epilepsija
- porfirija
- ekipe Guillain-Barre
- Okužba s HIV ali razvoj aidsa
- kronične bolezni dihal (npr. cistična fibroza ali emfizem)
- okužbe dihalnih poti (npr. med pljučnim abscesom ali tuberkulozo, pa tudi med pljučnico)
- odpoved desnega prekata
- jemanje določenih zdravil (npr. karbamazepin, diuretiki, antidepresivi, antipsihotiki in morfij).
Posledica teh bolezni je bodisi povečano sproščanje vazopresina iz hipofize ali njegova ektopična (tj. zunaj hipotalamusa) proizvodnja - nekateri raki lahko proizvajajo vazopresin ali snovi, podobne temu hormonu.
vazopresin: testi za določitev njegove količine v telesu
Za diagnosticiranje stanj, povezanih z nezadostno količino ali nepravilnim delovanjem vazopresina v telesu, se uporabljajo različni testi. Eden od testov, ki se uporablja, je preprosto merjenje količine vazopresina v krvi. Pomembno pa je, da je za sklepanje pomembno, da poznamo parametre osmolalnosti plazme, zato se zgoraj omenjeni test izvaja sočasno z določanjem koncentracije vazopresina v krvi.
Diagnostika lahko vključuje tudi test dehidracije in test dehidracije-vazopresin. Pri prvem testu, opravljenem v bolnišničnem okolju, bolnik več ur ne more piti tekočine. Med omejevanjem tekočine se analizirajo osmolalnost in specifična teža urina ter osmolalnost in vsebnost natrija v krvi. V situaciji, ko bolnik kljub prenehanju oskrbe s tekočino še naprej izloča nestisnjen urin, lahko sumimo na diabetes insipidus. Naslednja faza diagnostičnega procesa pa je ugotoviti, kateri specifični tip diabetesa insipidus obstaja pri bolniku – v ta namen se opravi dopolnitev testa.Preskus dehidracije in vazopresure temelji na dajanju vazopresinskega analoga dezmopresina bolniku. Če se po njegovi uporabi povečata specifična teža in osmolalnost urina, potem lahko sklepamo, da ima centralni diabetes insipidus, povezan s pomanjkanjem vazopresina. Po drugi strani pa v nasprotni situaciji, ko kljub dajanju desmopresina parametri urina ostanejo nespremenjeni in še vedno odstopajo od norme, kaže na obstoj diabetičnega insipidusa, torej tistega, pri katerem vazopresin nima nobenega učinka. na, ker se okvara nanaša na ledvične receptorje za ta hormon.
Vasopresin: njegovi analogi in antagonisti ter njihova uporaba pri zdravljenju različnih bolezni
Glede na lastnosti vazopresina je precej enostavno ugotoviti, da lahko včasih pomagate bolnikom tako, da jim daste snovi, ki delujejo podobno antidiuretičnemu hormonu, včasih pa je koristno uporabiti antagoniste vazopresina. Obstajajo snovi, znane kot sintetični analogi vazopresina, kot sta dezmopresin in terlipresin.
Desmopresin kaže lastnosti zmanjšanja diureze in se zato uporablja pri zdravljenju osrednjega diabetesa insipidusa, pa tudi pri zdravljenju mokrenja v postelji pri otrocih. Ker lahko desmopresin (tako kot vazopresin) poveča sproščanje von Willebrandovega faktorja in faktorja VIII iz trombocitov, se lahko uporablja tudi za preprečevanje krvavitev.
Terlipresin pa je spojina, ki deluje predvsem na krvne žile - to zdravilo povzroča krčenje gladkih mišičnih celic, prisotnih v teh strukturah, zaradi česar se lahko uporablja za nadzor krvavitev (npr. iz krčnih žil požiralnika) V drugih primerih se uporabljajo zdravila, ki so razvrščena kot antagonisti vazopresina. Imenujejo se vaptani (kot primer lahko navedemo tolvaptan) in se med drugim uporabljajo v pri zdravljenju hiponatremije (nizke koncentracije natrija v krvi), ciroze ali srčnega popuščanja.