Ksenofobija (grško: "ksénos", kar pomeni tujec in "phóbos" - strah) pomeni skrajno odpor do ljudi, ki so določenemu posamezniku tujci, ki se od njega razlikujejo, na primer po narodnosti, veri, prinesenih v drugi kulturi ali drugače oblečeni, prihajajo iz drugega okolja ali govorijo drug jezik. Preberite o ksenofobiji, ugotovite, kakšni so njeni vzroki in simptomi!

Ksenofobija - kaj je ta pojav?

ksenofobija- čeprav ta izraz vključuje izraz "fobija" in dobesedno pomeni "strah pred drugimi", ljudje, ki so ksenofobični, se dejansko bolj počutijo drugačni kot strah pred biti drugačnost.zamera te drugačnosti. "Drugi" so najpogosteje tujci, ki bivajo v določeni državi, ksenofob pa lahko cilja tudi na verske in spolne manjšine, predstavnike določene subkulture.

Vzroki za ksenofobijo

1. Nevednost

Ksenofob se nerad razlikuje od njega predvsem zato, ker jih ne pozna. Spremlja ga nezaupanje, zgrajeno na stereotipih in predsodkih – če nimaš nobenega znanja o dani temi in je ne želiš poglabljati, spoznaj »drugega«, je lažje uporabiti znano in pogosto neresnično vzorci. Medtem je najučinkovitejši način, da se znebite sovražnosti, spoznati.

To dokazuje dobro znan poskus, ki ga je pred mnogimi leti - leta 1934 - v Združenih državah Amerike izvedel Richard LaPiere, profesor sociologije na univerzi Stanford1 . Lapierov študent in njegova žena - oba kitajskega rodu - sta dve leti potovala po ZDA in bivala v različnih hotelih - samo enemu (in 66 obiskanim) je bila zavrnjena nastanitev.

Poleg tega so par stregli v 184 restavracijah. Pol leta pozneje sta profesor in njegov študent poslala vprašalnik več kot 200 lastnikom hotelov z vprašanjem, ali bi sprejeli kitajske turiste pod strehe svojih lokacij – kar 90 % odgovora je bilo »ne«.

Eksperiment je tako potrdil, da ksenofobija v »spopadu« z določenim človekom vsekakor izgubi svojo moč, da zahvaljujoč spoznavanju tujcev »ukrotimo« tujce, nehamo verjeti stereotipom, ker jih lahko ovržemo »na mesto."

Nasprotno odksenofobije je ksenolatrija - ljubezen do drugačnosti.

2. Politični in kulturni kontekst

Ni brez pomena za naš pristop do drugačnosti dejstvo, da smo vzgojeni v specifični kulturi - ljudje iz krščanskih držav se najpogosteje zaskrbljeno približujejo ljudem iz muslimanskih držav in obratno.

Po drugi strani pa lahko v sekularnih državah pogosto opazimo večjo odpor do katoličanov kot do muslimanov, kljub temu, da so te države v zadnjih letih večkrat napadli ljudje, ki se opisujejo kot predstavniki islama (drugo vprašanje je koliko skupaj).

Zelo pomembna je tudi politika - ljudje "v središču pozornosti" močno vplivajo na dojemanje določenih vprašanj v družbi. Na Poljskem potekajo živahne razprave o beguncih – leta 2015 je na vprašanje, ali naj Poljska sprejme ljudi iz držav, ki so jih prizadeli konflikti, 54 % ljudi odgovorilo pritrdilno.

Leto pozneje je bilo le 40 % - na spremembo odnosa družbe je v veliki meri vplivala najslabša podoba beguncev, ki so jo propagirali nekateri politiki in nekatere skupine2 .

3. Strah

Druga tema ksenofobije je strah pred tujci. Ksenofobijo ne spremlja le strah, da bi ljudje iz drugih držav lahko vzeli na primer Poljakinje z dela v svoji državi, ampak tudi, da bi poskušali vsiliti svojo kulturo – to je še posebej vidno v odnosu do muslimanov in vloge žensk v islam. V skrajnih primerih se ksenofob boji, da se bo določen narod (v tem primeru priljubljen stereotip o Judih) odločil prevzeti nadzor nad dano državo in v njej prevzeti najpomembnejše položaje.

Manifestacije ksenofobije

Ksenofob lahko manifestira svoj odnos do drugačnosti na različne načine. Tako imenovani piramida sovraštva, ki jo je v petdesetih letih prejšnjega stoletja razvil Gordon Allport - psiholog, ki dela na univerzi Harvard. Piramida prikazuje lestvico predsodkov – od najmanj resnih simptomov do najnevarnejših – in se lahko uporablja tudi v primeru ksenofobije.

1. Negativni komentarji

Ksenofobija se začne z negativnimi komentarji, kar je še posebej pogosto v današnjem času – ko se po internetu pretaka val sovraštva do različnih skupin in ljudi. Čeprav negativni komentarji niso oblika fizičnega nasilja in se lahko zdijo manj škodljivi od njega, učinkovito spodbujajo sovraštvo in lahko vodijo v nadaljnje ksenofobične dejavnosti.

2. Izogibanje

Ksenofob običajno ne pozna in se mu ni treba srečati s predstavnikom»tujega« naroda, predstavnika LGBT skupnosti ali nekoga, ki govori drug jezik. Najraje se srečuje s prijatelji, ljudmi, s katerimi se počuti povezanega, s katerimi ima nekaj skupnega (npr. barva kože ali skupni jezik). Ksenofobov ne poganja želja po spoznavanju drugih kultur, različnih stališč in izogibanju podobnim situacijam, kadar je le mogoče.

Ksenofobija je morda poskus prikrivanja lastnih kompleksov.

3. Diskriminacija

Ksenofobija se kaže kot diskriminacija, ko z njo, kot v primeru kitajskih turistov, ravnamo slabše zaradi »drugačnosti« določene osebe kot z ljudmi, ki so nam podobni. Primeri situacij so: nepripravljenost najeti homoseksualno osebo s tuje zvenečim imenom ali odločitev, da stanovanja ne najamete npr. Ukrajincem ali Rusom.

4. Fizični napadi

Ksenofobija se lahko začne z negativnimi komentarji na Facebooku in konča s posledičnimi fizičnimi napadi. Fizični napad lahko povzroči tudi določen dogodek. Običajno je žrtev takšnih napadov predstavnik določene skupine, ki je po mnenju ksenofoba za nekaj kriva.

Na primer po terorističnih napadih v Bruslju napadejo naključnega Arabca, ki z njimi nima nič in živi na Poljskem, ali, kar je še bolj nerazumljivo, Indijca ali temnopolte osebe.

5. Iztrebitev

Najvišja stopnja sovraštva, ki se je zgodila več kot enkrat v človeški zgodovini: med holokavstom med drugo svetovno vojno ali armenskim pokolom v Turčiji.

ksenofobija na Poljskem

Poljska ima mnenje o ksenofobični državi, kar nekateri podatki potrjujejo, drugi ovržejo. Dejstvo je, da Poljska do septembra 2022 ni sprejela niti enega begunca, v raziskavi Amnesty International "Refugees Welcome Index" pa je bila po negativnem odnosu do beguncev na 24. mestu od 27.

Za Poljsko so bile le tri države: Tajska, Indonezija in Rusija, ki so med drugim prehitele nas. Jordanija in Libanon ter Nemčija in Grčija – države, ki so sprejele veliko beguncev ali pa so se soočale z ogromnim pritokom beguncev.

Na Poljskem je tudi veliko napadov, ki jih povzroča ksenofobija. Glasno je bilo o žrtvi nemško govorečega profesorja v tramvaju, turške in bolgarske študente pa so pretepli v Bydgoszczu in Toruńu. V Łódźu je bila napadena muslimanka, v Varšavi Sirijka, v Rzeszówu pa Portugalka. Seznam podobnih dogodkov je dolg.

Po drugi strani je Poljska druga, za Veliko Britanijo, država EU, ki izda največ dovoljenj za prebivanje ljudem, ki prihajajo izven EU – med njimiLeta 2015 so prevladovali Ukrajinci. Vendar je treba omeniti, da je to lahko posledica bolj pozitivnega odnosa do vzhodnih sosed, saj imajo s Poljsko kulturno več skupnega kot ljudje iz muslimanskih držav.

Na Poljskem je ksenofobija lahko kaznovana po določbah kazenskega zakonika. M. v na podlagi umetnost. 119 odst. 1 o diskriminaciji, kot tudi čl. 257 o rasizmu ali čl. 256 (1. odst., 2. odst., 3. odst., 4. odst.), ki govorijo o spodbujanju fašizma ali drugega totalitarnega sistema.

Vredno vedeti

ksenofobija in rasizem

Ksenofobija in rasizem sta izraza, ki se pogosto uporabljata zamenljivo – pojava sta si zelo podobna, vendar se osredotočata na drugačen vidik odnosa do »drugih«. Rasizem, ki ne zadeva le barve kože, ampak tudi izvor, predpostavlja premoč ene skupine ali rase nad drugo, ksenofobija pa se osredotoča predvsem na odpor do tujcev.

Kategorija:

Psihologija