Somatomorfne motnje vključujejo: hipohondrija, vztrajne psihogene bolečine in dismorfofobija. Težko jih je diagnosticirati in zgodi se, da je bolnik dolga leta taval od zdravnika do zdravnika, ne da bi bil deležen psihoterapevtske podpore. Kateri so vzroki in simptomi somatomorfnih motenj? Kako poteka njihovo zdravljenje?

Somatomorfne motnjev trenutnih psihiatričnih klasifikacijah so razvrščene kot nevrotične motnje. V prej uporabljeni terminologiji so jih včasih imenovali organske nevroze. Teoretično se morda zdi, da psihične težave ne bi smele povzročati telesnih obolenj, v praksi pa se izkaže, da sta človeška telesa in um tesno povezana. Konec koncev je opazno, da lahko psihološki konflikti med drugim vodijo do tukaj opisanih somatomorfnih motenj, pa tudi do t.i. psihosomatske bolezni.

Obstajajo situacije, v katerih pacient doživi nekatere simptome (npr. redne bolečine), zdravniki pa - tudi po izvedbi številnih različnih testov - ne najdejo vzroka za njihov nastanek. Razlog ni nujno, da so vedno diagnostične napake – obstaja možnost, da so somatski (telesni) simptomi, ki se pojavljajo pri dani osebi, posledica … duševnih motenj. Točno to velja za somatomorfne motnje (imenovane tudi somatoformne motnje).

Somatomorfne motnje so lahko resen problem, saj lahko bolnik, preden dobi ustrezno psihoterapevtsko podporo, (včasih več let) večkrat obišče različne specialiste, ki ne bodo mogli vplivati ​​na simptome, ki jih doživlja.

Somatomorfne motnje: vzroki

Najpreprosteje lahko rečemo, da se somatomorfne motnje pojavijo kot posledica nerešenih čustvenih konfliktov. Ljudje se različno odzivajo na čustva, ki so zanje težka – nekateri bolniki se pogovarjajo s svojci ali pa se težkih dogodkov lahko spopadejo sami. Pri drugih pa čustveni konflikt "prehaja" na telo in se kaže ravno v somatskih obolenjih.Nemogoče je razlikovati eno skupino vzrokov za somatomorfne motnje. To je povezano s temtudi s tem, da je za različne ljudi značilna povsem različna raven čustvenosti. Na primer, bolniki z aleksitimijo, torej s težavo, pri kateri so težave z razumevanjem, izražanjem in poimenovanjem čustev, so izpostavljeni povečanemu tveganju za razvoj opisanih duševnih motenj. Takšni ljudje lahko svoje občutke predstavijo s somatskimi boleznimi.

Opazna je težnja k družinskemu pojavljanju somatomorfnih motenj. Pri analizi podlage takega razmerja se upoštevata predvsem dva vidika. Prvi je sum, da je nagnjenost k somatoformnim motnjam lahko genetsko pogojena. Drugi potencialni mehanizem družinskega pojava teh težav je dejstvo, da lahko otrok, ki v prihodnosti opazuje somatizirajoče starše, sam po sebi – povsem nezavedno – predstavi podobne načine izražanja čustev in spopadanja z njimi, težave pa lahko prispevajo tudi k nastanku somatomorfnih motnje, za večino ljudi, dogodki. Primeri vključujejo na primer izkušnjo nadlegovanja iz okolja, postati žrtev posilstva ali mobinga na delovnem mestu. Človek, ki se sooča s situacijami, ki so zanj izjemno težke, se lahko na nek način trudi, da o njih ne razmišlja ali jih nikomur ne omenja. Lahko pa ostane nerešen čustveni konflikt, ki lahko sčasoma povzroči nastanek ene od somatomorfnih motenj, pri čemer je treba poudariti, da bolnik s somatomorfno motnjo ne simulira. Čeprav v resnici do simptomov vodijo duševne težave in ne okvare nekaterih organov, se pri bolnikih pojavijo simptomi – ne gre za namišljene bolezni in zato lahko bistveno negativno vplivajo na vsakodnevno delovanje ljudi s somatomorfnimi motnjami.

Somatomorfne motnje: vrste

Razvrstitve natančnih težav, ki so razvrščene kot somatomorfne motnje, so pogosto različne. V to skupino duševnih motenj najpogosteje uvrščamo: somatizacijske motnje, hipohondrijske motnje, dismorfofobija ter trajne psihogene bolečine in motnje konverzije.

  • Somatizacijske motnje

Somatizacijske motnje so verjetno najtežja oblika somatomorfnih motenj za diagnosticiranje. Bolniki lahko občutijo bolečine iz različnih delov telesa, pa tudi številne druge težave, kot so kožne spremembe, srbenje ali pekoč občutek. Bolniki lahko tudi doživljajospolne težave (npr. zmanjšan libido) ali nevrološke bolezni (npr. senzorične motnje). Značilna značilnost somatizacijskih motenj je, da se lahko pritožbe bolnikov o svojem zdravju sčasoma spremenijo – na primer bolečina v trebuhu je lahko glavna težava, čez nekaj časa pa se lahko pritožujejo nad kronično nespečnostjo ali bolečinami v sklepih.

  • Somatomorfne motnje: hipohondrija

Hipohondrijske motnje (hipohondrije) so povezane s pacientovo nenehno zaskrbljenostjo za svoje zdravje. Morda je prepričan, da trpi za hudo boleznijo in zato večkrat obišče zdravnika, ob takih obiskih lahko celo zahteva, da ga napotijo ​​na nadaljnje preglede. Za hipohondrijo je značilna napačna interpretacija signalov iz telesa – na primer občutek začasno spremenjenega srčnega ritma lahko zaznamo kot signal življenjsko nevarne aritmije.

  • Somatomorfne motnje: dismorfofobija

Dismorfofobija je deloma podobna hipohondriji. Pri tej somatomorfni motnji se bolniki osredotočajo na videz nekega dela svojega telesa. Menijo, da je določen element telesa, kot so usta, nos ali zobje, izjemno nepravilno grajen. To prepričanje je lahko tako močno, da lahko vodi do pomembnih kompleksov, pa tudi do – včasih celo obsesivne – želje po popravljanju videza določene strukture, na primer s plastično operacijo. Pri tem je treba poudariti, da se dismorfofobije žal ne bomo pozdravili z uporabo plastičnih kirurgov. Prvič, pritožbe bolnikov se nanašajo na dele telesa, ki so pravilno zgrajeni. Drug vidik je dejstvo, da se pri dismorfofobiji – tudi če je videz dela telesa dejansko spremenjen – se pacienti še vedno lahko osredotočijo na nek drug, ki se po njihovem mnenju zdi napačen, del njihovega telesa.

  • Somatomorfne motnje: vztrajne psihogene bolečine

Vztrajne psihogene bolečine včasih imenujemo tudi psihalgija. Bolečina v svojem poteku lahko zadeva samo en del telesa, bolečina pa se lahko pojavi na več različnih lokacijah. Intenzivnost simptomov pri vztrajnih psihogenih bolečinah je taka, da bistveno zmanjša raven delovanja bolnikov – bolniki imajo težave zaradi bolečine, npr. v poklicnem ali družinskem življenju. Psihalgija lahko povzroči številne resne zaplete, vključno s tveganjem zasvojenosti z zdravili proti bolečinam in celo tveganjem zasamomorilski pacient.

  • Somatomorfne motnje: motnje konverzije

Motnje pretvorbe so lahko zelo moteče, saj se lahko pri bolniku pojavijo simptomi, kot so izguba vida, paraliza dela telesa ali izguba občutljivosti. Konverzija je še vedno premalo razumljen psihološki problem, običajno vodi v visoko stopnjo čustvenih konfliktov.

Somatomorfne motnje: diagnoza

Prepoznavanje somatomorfnih motenj je pravzaprav postavljanje diagnoze z izključevanjem. Na primer, pri bolniku z bolečinami v trebuhu je treba izključiti različne možne vzroke za tovrstne težave, kot so kamni v žolčniku, rak enega od trebušnih organov ali divertikulitis debelega črevesa. Zato, preden se bolniku diagnosticirajo somatomorfne motnje, običajno obišče številne (pogosto različne specialnosti) zdravnike.

Značilno za to skupino duševnih motenj je, da testi, opravljeni pri pacientu, ne odkrijejo nobenih odstopanj, in tudi če se odkrijejo kakršne koli nepravilnosti, običajno na noben način ne pojasnijo tegob, ki jih ima določena oseba.

Somatomorfne motnje: zdravljenje

Bolniki s somatomorfnimi motnjami najverjetneje najbolj želijo, da njihovi simptomi izginejo. To je očitno povsem razumljivo, vendar pri tej skupini duševnih motenj zdravljenje ni usmerjeno v njihove simptome, temveč v vzrok, ki je do njih pripeljal, torej nek nerazrešen duševni konflikt. Zaradi tega je psihoterapija priporočljiva za ljudi s somatoformnimi motnjami. Med različnimi tehnikami je še posebej pomembna kognitivna vedenjska psihoterapija (CBT). Njegov cilj je zmanjšati raven stresa pri bolniku, hkrati pa ga naučiti, kako se spopasti s somatskimi simptomi. Zahvaljujoč CBT je mogoče zmanjšati tudi bolnikovo zaskrbljenost z doživetimi boleznimi in izboljšati njegovo splošno kakovost življenja, pri somatomorfnih motnjah pa se farmakoterapija uporablja le redko. Če bolnikom svetujejo jemanje nekaterih psihotropnih zdravil, je to prej šele, ko se razvijejo kakšne druge psihiatrične težave, kot so na primer depresivne motnje ali anksiozne motnje.

Vredno vedeti

Somatomorfne motnje: kontroverze in težave

Nekateri zdravniki poudarjajo, da je diagnoza motenjsomatomorfi so lahko zlorabljeni in vodijo do nepotrebnih psihiatričnih hospitalizacij ali do tega, da bolnik spregleda somatsko bolezen. Zato nekateri znanstveniki menijo, da bi morali biti bolniki tudi po diagnozi somatomorfnih motenj pod stalnim zdravniškim nadzorom in občasno na preglede.Druga težava, povezana s somatomorfnimi motnjami, je lahko posledica tega, kdo skrbi za bolnike s to boleznijo. entiteta. Verjetno ne preseneča, da bolniki običajno najprej ne gredo k psihiatru ali psihoterapevtu, ampak k družinskemu zdravniku, internistu ali nevrologu. Strokovnjaki, ki niso psihiatri s področja psihiatrije, lahko poskušajo ublažiti pritožbe bolnikov (npr. s svetovanjem bolnikom z bolečino, naj jemljejo zdravila proti bolečinam). Takšen poseg je vsekakor na nek način upravičen, a če bolnik res trpi za kakšno somatomorfno motnjo, lahko redno predpisovanje zdravil ali nenehna napotitev na nekatere preiskave poslabša njegove duševne motnje.

Kategorija:

Psihiatrija