Motnje prilagajanja se lahko pojavijo pri vsakem človeku – povzročijo jih situacije, s katerimi se srečujemo vsak dan, kot je na primer izguba službe ali ločitev od partnerja. Lahko so različni: pri nekaterih prevladujejo anksioznost in depresivni simptomi, pri drugih so motnje vedenja najbolj izrazite. Preberite podvrste adaptivnih motenj, njihove vzroke in simptome ter se naučite, kaj storiti, če se pojavijo, tj. kako zdraviti adaptivne motnje.

Motnje prilagajanjav medicinski klasifikaciji ICD-10 se pojavljajo v eni skupini skupaj s problemom akutnega odziva na stres. Čeprav se oba posameznika razlikujeta v pomembnih razlikah, imata en skupni imenovalec, to sta stresne situacije.

Vsebina:

  1. Motnje prilagajanja: vzroki
  2. Motnje prilagajanja: simptomi
  3. Motnja prilagajanja: zdravljenje

Motnje prilagajanja se lahko pojavijo pri vsaki osebi – pojavijo se pri otrocih, mladostnikih in starejših. Ker jih veliko sploh ni prepoznanih (na primer, ker veliko bolnikov s to težavo ne obišče nobenega zdravnika), ni natančne statistike o pojavnosti prilagoditvenih motenj.

Motnje prilagajanja: vzroki

Vzroki za motnje prilagajanja so številne različne situacije, ki vodijo v občuten stres. Tu pa je treba poudariti, da gre za takšne dogodke, ki se lahko zgodijo v življenju vsakega človeka (in ne na primer velike naravne nesreče). Včasih se omenja, da gre za dogodke, ki ne presegajo t.i običajna človeška izkušnja.

Natančneje, do motenj prilagajanja pride, ko človek pride v stik z zanj težkimi dogodki, ki jim njegova psiha preprosto ni kos. Primeri številnih možnih vzrokov za prilagoditvene motnje vključujejo:

  • izguba službe;
  • smrt ljubljene osebe;
  • ločitev s partnerjem;
  • finančne težave;
  • zboli za hudo (zlasti kronično) boleznijo;
  • se je treba premakniti (obav drugo državo in v drugo mesto);
  • izguba staršev;
  • potovanje, ki bo povzročilo dolgo ločitev od bližnjih ljudi;
  • upokojitev.

Zanimivo je, da se lahko prilagoditvene motnje razvijejo tudi v povezavi z dogodki, ki se na splošno dojemajo kot običajno pozitivni. Govorimo o zanositvi, poroki ali rojstvu otroka.

Ni težko verjeti, da lahko vsi zgoraj omenjeni dogodki pomembno vplivajo na človeško psiho. Vendar se v pravilnih razmerah – tudi če upokojitev ali selitev spremljajo močna čustva – se duševno stanje stabilizira v dokaj kratkem času, torej pride do prilagajanja novim razmeram. Če do takšne situacije ne pride, se lahko razvijejo prilagoditvene motnje.

Reaktivne motnje se lahko pojavijo pri vsakem. Kako jih prepoznati?

Trauma: vzroki, simptomi in zdravljenje

Reaktivna psihoza: vzroki, simptomi in zdravljenje

Motnje prilagajanja: simptomi

Ljudje, ki razvijejo adaptivne motnje, lahko kažejo različne vrste bolezni. Možni simptomi adaptivnih motenj vključujejo:

  • depresivno razpoloženje,
  • težave s spanjem (običajno v obliki nespečnosti),
  • draženje,
  • vedenjske motnje,
  • se zlahka razjezijo,
  • tesnoba,
  • stalna skrb,
  • občutek nemoči,
  • občutek tesnobe.

Značilno za prilagoditvene motnje je, da bolnik z njimi ne doživlja le neprijetnih tegob, ampak se spopada tudi s težavami pri vsakodnevnem delovanju. Lahko zadevajo vse vidike življenja, tako poklicnega kot družinskega življenja, ter – v primeru otrok in mladostnikov – šolskega življenja.

Pri različnih ljudeh lahko motnje prilagajanja potekajo različno – zato je omenjenih več vrst. To so:

  • kratka depresivna reakcija,
  • podaljšana depresivna reakcija,
  • mešana anksiozno-depresivna reakcija,
  • motnje prilagajanja predvsem z motnjami drugih čustev,
  • adaptivne motnje, predvsem z vedenjskimi motnjami,
  • adaptivna motnja z mešanimi vedenjskimi in čustvenimi motnjami,
  • motnje prilagajanja z določenimi prevladujočimi simptomi (v njihovem primeru se pri bolnikih precej pogosto pojavljajo somatski simptomi, kot so tresenje rok, bolečine v mišicah ali trebuhu).

Motnje prilagajanja se običajno razvijejo v enem mesecuod nastanka stresnega faktorja in izginejo v 6 mesecih po prenehanju izpostavljenosti temu faktorju. Če pa se človek ves čas spopada s težkimi dogodki – v njegovi hiši na primer živi nekdo, ki je odvisen od alkohola, ki dobesedno uničuje družinsko življenje –, lahko prilagoditvene motnje trajajo zelo dolgo in presežejo zgoraj navedenih šest mesecev.

Vredno vedeti

Motnje prilagajanja in depresija

Pri adaptacijskih motnjah je koristno iti k specialistu – lahko sta tako psiholog kot psihiater. Pravzaprav se večina primerov teh težav sčasoma odpravi sama od sebe. Po drugi strani pa ima lahko pogovor s psihologom zelo ugoden učinek: lahko preprosto omogoči, da pogledaš na problem z drugega zornega kota in se z njim lažje spopadeš.

Obstaja še en argument za obisk specialista v primeru suma na prilagoditvene motnje - diferencirati jih je treba z veliko različnimi entitetami, predvsem z depresijo. Nekateri simptomi so skupni adaptivnim in depresivnim motnjam – tukaj govorimo na primer o slabem razpoloženju ali težavah s spanjem.

Simptomi adaptivnih motenj pa so manj intenzivni in pred njihovim pojavom je očitno doživetje stresne situacije, v primeru depresije pa ni treba prepoznati, da se je bolnik spopadal s težkim dogodek, preden zbolite. Depresivne motnje so resen problem, ki zahteva zdravljenje, zato bi ga bilo vedno najbolje izključiti, ker so odgovorne za bolnikove bolezni.

Motnja prilagajanja: zdravljenje

Zgoraj je bilo omenjeno, da je depresivne motnje mogoče zdraviti – a kako? No, najprej se tu uporabljajo psihoterapevtske interakcije – pomagata lahko kognitivno-vedenjska terapija in družinska terapija. Včasih je za pacienta veliko olajšanje, če se (ali več) pogovori s psihologom.

V primeru, ko pacient meni, da se doživetim dogodkom ne more spoprijeti, je možno uporabiti pomoč centra za krizne intervencije.V primeru visoke intenzivnosti simptomov adaptacijskih motenj se je možno uporabiti farmakološko zdravljenje. V tem primeru se lahko uporabljajo antidepresivi (npr. zaviralci ponovnega privzema serotonina). V primeru, da so pri bolniku prevladujoča težava hudi napadi anksioznosti, mu lahko svetujemo uporabo kratkotrajnih sredstev proti anksioznosti, npr.benzodiazepini.

Motnje prilagajanja pri otrocih in mladostnikih

Motnje prilagajanja se lahko pojavijo pri osebi katere koli starosti, vendar se lahko glede na starost bolnika odvijajo na različne načine. Prilagoditvene motnje pri otrocih in mladostnikih se običajno kažejo z vedenjskimi motnjami – otrok doživlja pogoste izbruhe jeze in celo agresije, lahko pa kaže tudi različna nasilna vedenja.

Za najmlajšo starostno skupino je značilno tudi, da lahko pri njih prilagoditvene motnje vodijo v regresijo, pri kateri na primer nekajletnik znova začne sesati palec, govoriti kot otrok ali imeti epizode močenja postelje.

Vzroki za prilagoditvene motnje pri otrocih in mladostnikih so tudi nekoliko drugačni kot pri odraslih. V njihovem primeru je težava posledica na primer ločitve staršev ali situacije, ko se otrokovi skrbniki doma pogosto prepirajo med seboj.

Precej pogosto je pojav prilagoditvenih motenj pri otrocih povezan s tem, da otrok začne hoditi v vrtec ali šolo. Za otroka je začetek izobraževanja lahko vir neverjetnega stresa – navsezadnje se začne soočati z zahtevami glede doseganja določenih izobraževalnih rezultatov, vendar se mora spopasti tudi z izzivom delovanja med vrstniki.

Nekaterim otrokom se je lažje prilagajati šolskemu življenju, drugim težje - zato je treba malčka, ki začne delati prve vzgojne korake, skrbno spremljati in če sumite, da je prilagoditvene motnje, mu morate zagotoviti potrebno pomoč.

Vredno vedeti

Motnje prilagajanja: ali jih je mogoče preprečiti?

Popolnoma prilagodljivih motenj ni mogoče preprečiti – nekatere pogosteje, druge manj, a se vsak od nas v življenju sooča s težkimi situacijami. Da bi se izognili hudemu stresu, ki bi dolgo časa vznemirjal vaše živce, se morate le s tem spopasti. Vredno je razviti svoje načine za lajšanje napetosti - to so lahko tako ribolov, kolesarjenje in hoja ob poslušanju glasbe. Prav tako je koristno imeti skupino zaupanja vrednih, predanih ljudi, ki jim lahko po potrebi poveš o svojih težavah. Običajen pogovor ima lahko res terapevtski učinek – če z nekom delite svoje skrbi, se lahko počutimo bolje, zavedanje, da imamo na koga računati, pa lahko oslabi učinke doživljanja stresnih dogodkov in zmanjša tveganje za motnje prilagajanja.

Viri:

"Psihiatrija", znanstveni urednik M. Jarem,J. Rabe-Jabłońska, pub. PZWL, Varšava 2011

"Psihiatrija. Učbenik za študente", B. K. Puri, I. H. Treasaden, ur. I poljski J. Rybakowski, F. Rybakowski, Elsevier Urban & Partner, Wrocław 2014

O avtorjuPriklon. Tomasz NęckiDiplomirala iz medicine na Medicinski univerzi v Poznanu. Občudovalec poljskega morja (najbolj rad se sprehaja po njegovih obalah s slušalkami v ušesih), mačk in knjig. Pri delu s pacienti se osredotoča na to, da jim vedno prisluhne in porabi toliko časa, kot ga potrebujejo.

Kategorija:

Psihiatrija