Tipični in atipični antipsihotiki (nevroleptiki). Delovanje in stranski učinki

Antipsihotiki (nevroleptiki) se ne uporabljajo samo pri zdravljenju različnih psihoz. Dajemo jih lahko tudi bolnikom, ki trpijo za nekaterimi oblikami depresije. Je zelo heterogena skupina zdravil, ker delujejo z različnimi jakostmi na različne vrste receptorjev v živčnem sistemu.

Antipsihotikeso odkrili v bistvu po naključju. Prvi od njih - klorpromazin - je bil prvotno mišljen kot anestetik (anestetik). V petdesetih letih prejšnjega stoletja pa so ugotovili, da ta pripravek deluje tudi pomirjujoče, in takrat so klorpromazin začeli uporabljati pri bolnikih s psihiatričnimi boleznimi. Zdravnika, ki sta zdravilo prvič uporabila za zdravljenje težav z duševnim zdravjem, sta bila dva Francoza: Jean Delay in Pierre Deniker.

Izraz "nevroleptiki" izhaja iz dveh grških besed: prva je nevro, kar pomeni "živec", in druga lepsis, kar pomeni "napad/napad".

Trenutno se klorpromazin več redko uporablja. Poleg nje se uporabljajo tudi drugi antipsihotični pripravki z manj značilnimi stranskimi učinki in veliko bolj enostavno uporabo

Vrste antipsihotikov

Farmakologi delijo antipsihotike v dve skupini. Obstajaklasičnih (1. generacije) nevroleptikovinatipičnih (2. generacije) nevroleptikov .

Klasična antipsihotična zdravila vključujejo:

• klorpromazin,
• haloperidol,
• droperidol,
• pimozid,
• levpromazin,
• prometazin,
• tioridazin,
• sulpirid.

Ta sredstva imajo nagnjenost k povzročanju tipičnih stranskih učinkov nevroleptikov, ki so t.i.ekstrapiramidni simptomi(otrdelost mišic, počasnost, tresenje, težave pri hoji).

Pripravki, ki jih bolniki bolje prenašajo in redkeje vodijo do omenjenih obolenj, pa so novejši antipsihotiki, torej atipični nevroleptiki. Sem spadajo predvsem naslednja zdravila:

• aripiprazol,
• amisulpryd,
• klozapin,
• kvetiapin,
• olanzapin,
• risperidon,
• sertindole,
• ziprasidon,
• zolepina.

Antipsihotike lahko razdelimo tudi glede na način dajanja. Nevroleptiki so na voljo v oblikiperoralnopripravkov (npr. tablete ali raztopine) inintramuskularnih injekcij . Slednje so včasih še posebej zanimive za bolnike, saj lahko dolgodelujoča zdravila (tako imenovanodepo ) dajemo z injekcijo. Vendar ima ta oblika zdravljenja z zdravili tako prednosti kot slabosti. Prednosti dolgodelujočih (depo) nevroleptikov vključujejo dejstvo, da je zaradi uporabe antipsihotikov v obliki depoja mogoče pridobiti stalno količino zdravila v telesu. Pomanjkljivosti takšne terapije vključujejo potrebo po rednem obisku zdravnika ob načrtovanih urah za dajanje naslednjih odmerkov nevroleptikov.

Učinki antipsihotikov

Splošni mehanizem delovanja vseh nevroleptikov je en: ta zdravila blokirajo dopaminergične receptorje D2 v centralnem živčnem sistemu. Ta ukrep je med drugim koristen, če se pri bolniku pojavijo produktivni simptomi, ki nastanejo kot posledica presežka dopamina v strukturah t.i. mezolimbični sistem. Klasični nevroleptiki blokirajo receptorje D2 v tem sistemu, pa tudi v drugih predelih možganov – blokiranje aktivnosti teh struktur na mestih, kot je mezokortikalna pot, vodi do pojava stranskih učinkov nevroleptikov, kot so ekstrapiramidni simptomi.

Netipični pripravki delujejo nekoliko drugače - so bolj specifični. Vplivajo predvsem na tiste D2 receptorje, ki obstajajo v strukturah mezolimbičnega sistema. Antipsihotiki ne vplivajo le na zgoraj omenjene receptorje - njihovo delovanje vključuje tudi spreminjanje aktivnosti nekaterih serotoninskih, adrenergičnih, holinergičnih in histaminergičnih receptorjev. Vendar pa atipični nevroleptiki vplivajo predvsem na serotoninske receptorje. Ta informacija je pomembna predvsem zato, ker se zaradi blokiranja serotoninskih receptorjev 5-HT2A v predelih možganov, ki uravnavajo motorične aktivnosti (npr. na nigrostriatalni poti), poveča dopaminergična aktivnost – zaradi tega imajo atipični pripravki veliko nižjo stopnjo aktivnosti. . kot klasična zdravila, povzroča ekstrapiramidne simptome pri bolnikih.

Antipsihotiki: indikacije za uporabo nevroleptikov

Kot pove že njihovo ime, se antipsihotična zdravila uporabljajo predvsem pri ljudehbolniki z različnimi psihozami. Nevroleptiki se lahko uporabljajo tako za zdravljenje bolnikov s halucinacijami kot za zdravljenje bolnikov, ki doživljajo blodnje. Glavne indikacije za terapijo z antipsihotiki so:

• različne oblike shizofrenije (nevroleptiki se uporabljajo tako v akutni fazi teh bolezni kot pri kronični vzdrževalni terapiji za preprečevanje epizod psihoze),
• bipolarna motnja (zlasti v primeru maničnih epizod in mešanih epizod),
• psihotična depresija,
• shizoafektivna motnja.

Nevroleptiki se uporabljajo tudi pri bolnikih z depresijo - vendar se vklopijo šele, ko druga zdravila ne uspejo obvladati bolezni in takrat predstavljajo dodatno, ne pa osnovno metodo zdravljenja. Antipsihotična zdravila se lahko uporabljajo tudi pri bolnikih z živčnimi tiki. Nevroleptiki se zaradi dejstva, da imajo tudi pomirjujoč in pomirjevalni učinek, včasih uporabljajo pri nespečnosti, anksioznih motnjah in pri bolnikih z različnimi demencami – vendar se uporabljajo le, če druge možnosti zdravljenja ne uspejo.

Antipsihotiki: kontraindikacije

Obstaja dokaj malo stanj, pri katerih bi bili vsi nevroleptiki kontraindicirani. To je posledica dejstva, da obstaja veliko različnih antipsihotikov in praktično vsako od njih lahko deluje na nekoliko drugačen način (to je posledica različnega učinka posameznih nevroleptikov na različne receptorje).

Edina izjema od tega pravila so bolniki, ki so zastrupljeni s substancami, ki zavirajo živčni sistem, kot so alkohol ali narkotični analgetiki - pri njih ne smemo uporabljati nevroleptikov. Obstajajo tudi številne težave, za obstoj katerih je potrebna skrbna izbira antipsihotika – sredstvo mora biti varno za danega bolnika.

Kontraindikacije za uporabo antipsihotičnih zdravil vključujejo:

• Parkinsonova bolezen, zgodovina nevroleptičnega malignega sindroma in raka dojke, povezanega s hiperprolaktinemijo (osebe s temi stanji ne smejo uporabljati klasičnih nevroleptikov, vendar so na voljo atipična zdravila),
• agranulocitoza,
• hipertrofija prostate,
• glavkom z zaprtim zakotjem,
• miastenija gravis,
• insuficienca nadledvične žleze,
• bolezni srca in ožilja,
• epilepsija,
• disfunkcija jeter,
• poškodba ledvic,
• hipotiroidizem

Tudi če je bolnikima katero od zgoraj naštetih težav, še vedno lahko uporablja nevroleptike, vendar ne katere od njih. Na primer, pri bolniku, ki je imel epizodo agranulocitoze, se klozapin ne sme uporabljati - ta nevroleptik ima med stranskimi učinki, ki povzročajo to hematološko motnjo.

Antipsihotiki: stranski učinki nevroleptikov

Nevroleptiki lahko povzročijo številne neželene učinke. Sledi zbirka različnih stanj, ki lahko na splošno nastanejo zaradi uporabe antipsihotikov – ni tako, da lahko vsak nevroleptik povzroči vse naslednje neželene učinke. Odvisne so namreč od tega, na katere specifične receptorje vpliva dano zdravilo. Na primer, zdravila, ki blokirajo adrenergične receptorje, lahko povzročijo padec krvnega tlaka, medtem ko lahko druga zdravila, ki blokirajo histaminske receptorje, povzročijo na primer znatno zaspanost. Možni neželeni učinki med zdravljenjem z nevroleptiki so lahko:

• utrujenost,
• sedacija (v obliki hude zaspanosti in zmanjšane splošne ravni aktivnosti),
• okvara spomina,
• ekstrapiramidni simptomi,
• kožni izpuščaji,
• preobčutljivost kože na sončno svetlobo,
• povečanje telesne mase,
• presnovne motnje (npr. oslabljena toleranca za glukozo),
• ortostatska hipotenzija (padec krvnega tlaka, povezan s stanjem),
• motnje libida (tako njegovo povečanje kot zmanjšanje),
• nevroleptični maligni sindrom,
• motnje potence,
• hiperprolaktinemija in njene posledice (to je stranski učinek predvsem klasičnih nevroleptikov, pri moških lahko povzroči npr. ginekomastijo, pri ženskah lahko povzroči, na primer, menstrualne motnje),
• suha usta,
• glavoboli,
• driska,
• zaprtje,
• sline,
• vrtoglavica,
• motnja srčnega ritma.

Neželeni učinki nevroleptikov v obliki ekstrapiramidnih simptomov in nevroleptičnega malignega sindroma zahtevajo več informacij.

Ekstrapiramidni simptomiso med najpogostejšimi stranskimi učinki nevroleptikov. Pojavljajo se kot posledica neselektivnega blokiranja dopaminergičnih receptorjev v možganih in zadevajo predvsem bolnike, ki jemljejo klasične nevroleptike (atipični pripravki lahko tudi – zlasti po daljši uporabi – povzročijo ekstrapiramidne simptome, vendar imajoveliko manjša težnja po tem). Zgodovina ekstrapiramidnih simptomov je precej zanimiva, saj je v začetnem obdobju uporabe nevroleptikov veljalo, da se pojavijo, ko je bolnik prejel ustrezen odmerek nevroleptika. Izvajali so celo postopno povečevanje odmerka antipsihotikov, dokler se pri bolniku niso pojavili ekstrapiramidni simptomi. Danes te bolezni vsekakor veljajo za stranski učinek uporabe nevroleptikov.

Ekstrapiramidni simptomi so različne vrste neprostovoljnih gibov, kot so:

• distonije (prisilnost zvijanja in upogibanja različnih delov telesa),
• zgodnja in pozna diskinezija (neusklajeni gibi),
• mišični tremor,
• akatizija (motorična vznemirjenost in prisila, da sta v stalnem gibanju).

Poleg naštetih ekstrapiramidni simptomi vključujejo tudi bradikinezijo (upočasnitev gibanja) in povečanje mišičnega tonusa.

Najpogostejši stranski učinek nevroleptikov je bil opisan zgoraj, pri čemer je treba omeniti najnevarnejšega izmed njih,maligni nevroleptični sindrom . Statistično se pojavlja pri manj kot 1 % bolnikov, ki jemljejo antipsihotike, vendar ga je treba omeniti, ker pojav nevroleptičnega malignega sindroma zahteva takojšnjo prekinitev zdravljenja z nevroleptiki in zdravljenje v bolnišničnem okolju. Patogeneza te enote upošteva nenadne spremembe koncentracije dopamina v možganih, simptomi nevroleptičnega malignega sindroma pa so lahko:

• motnje zavesti (tudi v obliki kome),
• tahikardija,
• zvišanje krvnega tlaka,
• potenje,
• izjemno pomembno povečanje mišičnega tonusa,
• znatno zvišanje telesne temperature,
• bleda koža,
• laboratorijske nenormalnosti (npr. levkocitoza, zvišanje kreatin fosfataze ali aminotransferaz).

Nevroleptični maligni sindrom velja za najnevarnejši stranski učinek nevroleptične terapije, saj je, če se ne zdravi, tveganje smrti zaradi njega celo 20%.

Antipsihotiki: nevroleptiki in nosečnost

Antipsihotikom se je treba izogibati pri nosečnicah, razen če je nujno potrebno. Če pa bolnik zaradi svojega duševnega stanja potrebuje terapijo z nevroleptiki, je treba posebno skrbno izbrati določeno zdravilo.

Med antipsihotičnimi pripravki so tisti, ki so po FDA razvrščeni v kategorijo D (tj. zdravila,z dokazi, da imajo lahko škodljive učinke na plod) - takšno zdravilo je na primer zolepin.

Obstajajo tudi varnejša sredstva, ki so po FDA razvrščena v kategorijo B (kategorija B pomeni, da študije na živalih niso odkrile nobenih groženj za njihove plodove, do zdaj niso bile izvedene študije na ljudeh) - primer nevroleptik, uvrščen v to kategorijo, je klozapin.

Antipsihotiki: nevroleptiki in njihova uporaba pri otrocih

Nevroleptiki pri otrocih se lahko uporabljajo, vendar zagotovo niso zdravila prve izbire v tej starostni skupini. Preden se začne zdravljenje otrok z antipsihotiki, jih poskušajo zdraviti z drugimi zdravili – šele, ko ne izboljšajo otrokovega duševnega stanja, je mogoče razmisliti o dajanju nevroleptikov.

Antipsihotiki: ali je človek lahko odvisen od nevroleptikov?

Antipsihotični pripravki nimajo narkotičnega učinka na centralni živčni sistem, zato ni nevarnosti, da bi bolnik, ki jih uporablja, postal odvisen od njih. Omeniti pa velja, da ob njihovem jemanju alkohol ali droge povečajo učinek na telo zdravljene osebe – zato nevroleptikov vsekakor ne smemo kombinirati z zgoraj navedenimi snovmi.