Pomagajte razvoju spletnega mesta, delite članek s prijatelji!

Meningealne kile so težave, ki prizadenejo otroke – prepoznamo jih lahko celo med intrauterinim razvojem otroka. Obstajajo različne oblike, nekatere kile vsebujejo samo možganske ovojnice ali hrbtenice, druge lahko vsebujejo tudi delce hrbtenjače. Kile, zlasti meningealne, lahko vodijo v vseživljenjske motnje – na srečo je mogoče zmanjšati tveganje za njihov pojav pri dojenčku z dopolnjevanjem folne kisline v materi.

Meningealne kilese lahko pojavijo tako v lobanji kot v hrbtenici, vendar so na zadnji lokaciji veliko pogostejše. Obstaja več vrst kil, delitev takšnih kil je odvisna predvsem od vsebine hernialne vrečke.

Kila je stanje, pri katerem pride do nenormalnega gibanja tkiva.

Torej obstajajo meningealne kile (pri katerih so zamaknjene le možganske ovojnice osrednjega živčnega sistema), pa tudihrbtenične kile(vsebuje tako možgansko ovojnico kot delček hrbtenjača). V notranjosti meningealne hernialne vrečke je poleg že omenjenih struktur tudi cerebrospinalna tekočina.

Meningealne kile: vzroki

Meningealne kile uvrščamo med disrafične okvare, torej tiste, ki nastanejo kot posledica motenj v zaprtju nevralne cevi. Ko je moten razvoj vretenc hrbtenice ali kosti lobanje, na njih pride do okvare, skozi katero se lahko premikajo strukture živčnega sistema – tako se razvije meningealna kila.Natančna etiopatogeneza meningealnih kil in druge disrafične okvare niso znane. Znano je, da do njihovega nastanka pride okoli četrtega tedna gestacije (takrat naj se nevralna cev pravilno zapre). Dejavniki, za katere obstaja sum, da vplivajo na nastanek meningealnih kil, so:

  • teratogene snovi, škodljive za plod (npr. antiepileptična zdravila, nikotin, alkohol ali vitamin A v velikih količinah)
  • okužbe mater (zlasti virusne)
  • genetska obremenitev, ki je nagnjena k prirojenim okvaram nevralne cevi
  • pomanjkanje hranil (pomanjkanje folne kisline velja za posebno pomembno pri patogenezi teh okvar)

Meningealne kile: simptomi

Včasih je edini simptom kile le njena prisotnost - to je primer meningealnih kil, kjer običajno ne najdemo nobenih nepravilnosti v živčnem sistemu, poleg tega je takšna kila običajno prekrita s pravilno grajeno kožo. Klinična slika kile hrbtenice je veliko bogatejša. Najpogosteje se pojavijo v ledvenem ali križnem delu hrbtenice. Meningo-spinalne kile so pokrite s spremenjeno, tanko kožo, včasih brez pokritosti s kožo. Zaradi premikanja na tem področju ležečih fragmentov hrbtenjače lahko pride do paralize spodnjih okončin in motenj čutnosti v njih ter motenj uriniranja (včasih imenovanih nevrogeni mehur). Posledice prisotnosti meningealne kile pri otroku lahko vključujejo tudi okvare spodnjih okončin, na primer klinasto stopalo ali izpah kolčnega sklepa. Poleg omenjenega je pogosta težava, ki se pojavlja pri otrocih z meningealno kilo, hidrocefalus – opazimo ga pri do 9 od 10 otrok z meningealno kilo.

Meningealne kile: diagnoza

Obstoj meningealne kile je treba diagnosticirati med nosečnostjo. Možno je z ultrazvokom (disrafične spremembe lahko odkrijemo predvsem v drugem trimesečju nosečnosti), lahko pa tudi z oceno koncentracije alfa-fetoproteina – pri tem označevalniku, pri disrafičnih okvarah ploda, njegova koncentracija. poveča.

V postnatalnem obdobju se lahko diagnoza meningealne kile dopolni z drugimi preiskavami, kot je slikanje z magnetno resonanco.

Včasih se izvajajo invazivni prenatalni pregledi, kot je fetoskopija. Ustrezno zgodnja diagnoza je pomembna, zlasti zato, ker bi moral porod otroka z meningealno kilo potekati v centru z visoko referenčno stopnjo – običajno se taka nosečnost prekine s carskim rezom.

Meningealne kile: zdravljenje

Kirurški posegi so osnova za zdravljenje meningealnih kil. Včasih se poskusi operirati med nosečnostjo, v drugih primerih se posegi izvajajo ob različnih časih po porodu. V primeru, ko kila (predvsem v obliki meningealne kile) ni prekrita s kožo, se lahko poseg izvede tudi v prvih 24 urah po rojstvu – v tem primeru je posegpreprečiti okužbo izpostavljenih tkiv živčnega sistema. V primeru sožitja s hidrocefalno kilo je lahko dodaten poseg vstavitev ventrikularne zaklopke (namen katere bo odvajanje odvečne likvorja), vendar se z operacijo ne konča zdravljenje meningealne kile. Poleg nevrokirurga naj bi se z otrokom s to težavo ukvarjali tudi ortoped, fizioterapevt in urolog. Ta potreba je posledica potrebe po zdravljenju sprememb v lokomotornem sistemu (npr. klinasto stopalo), pa tudi po zgodnji diagnostiki in po potrebi zdravljenju motenj uriniranja. Rehabilitacija pa je usmerjena v doseganje največje možne kondicije pri otroku. Zelo pomembno je čimprejšnje izvajanje teh interakcij – čeprav so lahko pri bolnikih, rojenih z meningealno kilo, nekatere nevrološke pomanjkljivosti prisotne tudi do konca življenja, pa je, če je otrok od rojstva ustrezno poskrbljen, možno, da bodo minimalne stopnje.

Pomembno

Meningealne kile: preprečevanje

Meningealne kile spadajo v t.i okvare nevralne cevi. So motnje, ki jih je mogoče preprečiti – v ta namen se pri ženskah uporabljajo dodatki folne kisline. Priporočeni odmerek tega dodatka je 0,4 mg na dan, po možnosti, ko bolnica začne jemati folno kislino pred nosečnostjo. Navedeni odmerki so za ženske, ki niso obremenjene s povečanim tveganjem za okvaro nevralne cevi pri otroku (npr. v zvezi s prisotnostjo tovrstne težave v družini ali zgodnejšim rojstvom otroka s tako okvaro). Pri povečanem tveganju je priporočeni odmerek folne kisline višji, 4 mg na dan. Kot smo že omenili, prvi tedni intrauterinega življenja odločajo o tem, ali se pri otroku pojavi okvara nevralne cevi – zaradi te situacije je bolnikom v prvem trimesečju nosečnosti priporočljivo jemanje folne kisline.

Pomagajte razvoju spletnega mesta, delite članek s prijatelji!

Kategorija:

Nevrologija