Možganska kap povzroči opustošenje v življenju vsakega bolnega človeka. Fizioterapija je glavna možnost zdravljenja bolnikov po akutni možganski kapi. Fizioterapija je zelo raznoliko terapevtsko sredstvo, ki se pri bolnikih s možgansko kapjo uporablja v treh glavnih oblikah: kinezioterapija (zdravljenje z gibanjem), fizioterapija (zdravljenje s fizičnimi dražljaji) in masaža.
Fizioterapijo za bolnike po možganski kapije treba začeti čim prej in vključevati vse bolnike. Najpogostejša in očitna metoda zdravljenja po možganski kapi je kinezioterapija, ki je naravna reakcija na posledice bolezni, ki povzroči delno ali popolno odpravo gibanja. Fizioterapija (svetlobna terapija, elektroterapija, ultrazvok, nizko- in visokofrekvenčna magnetna polja, vodno okolje, termoterapija itd.) in masaža se ne obravnavata kot samostojne metode zdravljenja glavnih posledic možganske kapi, temveč kot učinek, ki podpira kinezioterapijo ali blaži učinek. nekatere sekundarne posledice bolezni, npr. bolečina, preležanine, oteklina itd. Uporaba fizioterapije je vedno upravičena v primerih, ko je motena kakršna koli avtomatska ali refleksna kontrola gibanja po možganski kapi, tj. skoraj vedno.
Fizioterapija po možganski kapi: delo ekipe specialistov
Fizioterapevtski proces po možganski kapi vodi fizioterapevt in gre predvsem za osnovne elemente terapije, to so strategije, ki se uporabljajo v dani fazi, stopnjo intenzivnosti posega, v najugodnejših oblikah vplivanja na pacienta in določanja razmerij, v katerih naj bi se drugi ljudje vključili v fizioterapijo.
Fizioterapevt vodi fizioterapevtski proces po možganski kapi.
Gibalne vaje in delovno terapijo izvajajo strokovnjaki s teh področij, absolutni pogoj za učinkovitost na tem področju pa je aktivno sodelovanje ostalih članov rehabilitacijskega tima ter negovalcev in pacientove družine. Bolnika po možganski kapi je treba (po možnosti neprekinjeno) motorično stimulirati pri vseh manifestacijah vsakodnevne aktivnosti, pogoj za to pa je ustrezno znanje vseh ljudi, ki takrat pridejo z njim v stik. Zgornji skupinski način ravnanja z bolnimi je del filozofijeenote za možgansko kap in je osnova za njihovo večjo učinkovitost pri zdravljenju možganske kapi.
Cilji fizioterapije po možganski kapi
Premikanje bolnika s možgansko kapjo ima različne cilje, odvisno od stopnje in vrste motorične motnje ter stopnje okrevanja. Osnovni cilji fizioterapije so enaki glavnim ciljem zdravljenja, ki so: povrniti bolniku čim boljšo družbeno vlogo in povrniti kakovost življenja, ki si jo želi bolnik. Vpliv fizioterapevta v zgodnjem obdobju bolezni je usmerjen na:
- zagotavljanje stalne prehodnosti dihalnih poti in preprečevanje pljučnice in pljučne embolije
- obnovitev pacientove varne funkcije požiranja (preprečevanje aspiracijske pljučnice), pri kateri fizioterapevt tesno sodeluje z nevrologom, medicinsko sestro in negovalci bolnika
- preprečite vnetje globokih ven (tveganje pljučne embolije) z zagotavljanjem nemotenega pretoka krvi v venskem sistemu (tveganje nastanka strdkov) v venske žile, ne v globoke.
Ker je okrevanje motoričnih funkcij mogoče doseči tudi več let po možganski kapi, pacientovo bivanje v bolnišnici pa je zelo kratko in običajno ne traja dlje kot prvih nekaj mesecev po dogodku, je fizioterapevtska obravnava sprva usmerjena o obnovitvi osnovnih motoričnih sposobnosti, ki vključujejo:
- neodvisnost od sprememb v ležečem položaju
- neodvisno sedenje in nadzorovano povratno gibanje
- ohranjanje položaja samostojnega sedenja brez zadrževanja in podpore ter gibanja v tem položaju
- sam prevoz iz postelje na invalidski voziček
- samostojno vstani in nadzorovano vzvratno gibanje
- samostoji in se premakni v tem položaju
- neodvisna, funkcionalna hoja.
Vzporedno z zgornjimi aktivnostmi naj bolnik od prvih dni po možganski kapi izvaja osnovne dnevne aktivnosti, predvsem oblačenje, osebno stranišče ter pripravo in uživanje obrokov. Ta postopek je globoko utemeljen s tem, da stopnja motnje zgoraj navedenih funkcij v veliki meri določa stopnjo bolnikove samostojnosti in je temelj za oblikovanje zahtevnejših motoričnih sposobnosti – tistih, ki določajo njegovo vrnitev na delo ali druge oblike samoizpolnjevanja. (npr. manipulativno).
fizioterapija po možganski kapi: nevrofacilitacija
Strategija poustvarjanja motoričnih funkcij v premorbidni obliki je danes najbolj očitnanačin delovanja pri bolnikih po možganski kapi. Ta smer se je imenovala "nevrofacilitacija" in jo je najbolj v celoti razvila predvsem dva fizioterapevtska koncepta: proprioceptivna nevromuskularna facilitacija in Bobathov koncept. Pristop terapevtov, ki so uporabljali PNF in NDT-Bobath iz sredine dvajsetega stoletja, je bil preboj v zdravljenju gibanja bolnikov po možganski kapi, saj se je fizioterapija začela z vero osredotočati na prizadeto polovico telesa, zdaj podprto s številnimi znanstvenimi dokazi. da lahko stimulacija zmanjša stopnjo pareze. Predhodniki sodobne fizioterapije so med drugim verjeli, da se vzorci patološke mišične napetosti spreminjajo kot odziv na uporabo ustreznih vaj, ki prispevajo k oblikovanju pravilnejših vzorcev gibanja. Veljalo je, da se gibanje lahko povrne z uporabo številnih tehnik fasilitacije in stimulacije v terapiji, za katere terapevt običajno uporablja svoje telo in vsakdanje predmete, redkeje pa ortopedske pripomočke.
Sodoben pristop obeh zgornjih konceptov k kinezioterapiji bolnikov po možganski kapi je rezultat evolucije stališč številnih specialistov, povezanih s to temo, in je praktičen odraz najnovejših rezultatov raziskav v področje nevrofiziologije in sprejema druge koncepte izboljšav, kot so program za obnovo gibanja, vadbena terapija po potrebi in drugi.
V zgodnjem bolnišničnem fizioterapevtskem obdobju po možganski kapi poskušajo bolniki neuspešno premikati svoje omahljive okončine, neustrezno izvedeno zdravljenje z gibanjem (npr. pretežka vadba) pa poslabša stanje, v katerem bolniki prenehajo uporabljati prizadete dele telesa. Takšna situacija je posledica specifičnega vedenja pacienta, ki sestoji iz doživljanja neuspehov. Pacient, ko vidi pomanjkanje učinkov vadbe, se podzavestno postopoma odpoveduje uporabi obolele polovice telesa kljub obstoječemu motoričnemu potencialu, kar je bilo opredeljeno kot »sindrom naučene neuporabe«. Glede na nedavne znanstvene dokaze je treba bolnika seznaniti, da je lahko hitro spontano okrevanje funkcije omejeno z določenim časovnim okvirom, vendar mora vedeti, da je z intenzivnim treningom in ponavljanjem funkcije mogoče doseči konkretno izboljšanje do konca življenja.
Učinkovitost fizioterapije po možganski kapi
Obstaja veliko znanstvenih dokazov, da je fizioterapija učinkovita po možganski kapi. Vadba za odpornost na mišično moč v nogah in rokah lahko izboljša moč tudi več let po možganski kapi. Trening vzdržljivosti poveča funkcionalno učinkovitost in bistveno izboljša parametrebolezni srca in ožilja več mesecev po možganski kapi. Že od prvih dni po možganski kapi je zelo pomembno vzdrževati pravilen obseg gibov in preprečiti patološko mišično napetost, kar lahko dosežemo z razteznimi tehnikami, mobilizacijo sklepov in mišic, serijskim mavcem okončin, tapingom (tejpiranjem z elastiko trak), z uporabo ortoz, ki delajo na pravilni drži telesa.
Necessity Motor Extortion Therapy (okrajšava CIMT) ali "družina terapevtskih interakcij, katerih cilj je pri človeku po možganski kapi izzvati intenzivnejšo uporabo šibkejšega zgornjega uda več ur na dan z omejevanjem gibanja zdravo polovico telesa«, je učinkovit tudi mnogo let po možganski kapi. Trening hoje na tekalni stezi je prepoznan kot primer učinkovite terapije, osredotočene na določeno nalogo. Več znanstvenih študij je pokazalo pomembno stimulacijo motorične skorje med motoričnimi posnetki.
Vredno vedetiNove tehnologije v kinezioterapiji po možganski kapi se pričakujejo kot "know-how" za izboljšanje učinkovitosti zdravljenja, predvsem večje zmanjšanje motoričnih primanjkljajev, in kot subtilna, občutljiva in objektivna orodja za preverjanje rezultatov rehabilitacije. Na področju gibalne terapije so rezultati raziskav virtualne resničnosti, robotike in interaktivnih povratnih programov zelo spodbudni.
Poljsko združenje za fizioterapijo