Zavist odraslih je posledica zaviranja čustvenega razvoja v otroštvu. Zdravljenje zavisti lahko traja dlje kot reševanje drugih težav. Zavistna oseba zelo nerada sprejema pomoč in pogosto zanika, da jo sploh potrebuje.

Poskušam obvladatizavisto zelo dolg in zapleten proces, saj so koreninezavistigloboke in segajo v daljno mejo preteklost v našem osebnem razvoju. Ko se terapevt trudi izboljšati čustveno stanje pacienta, začne terapevt uničevati tisto, kar mu pomaga. Odkrito ali implicitno se upira zdravljenju ravno takrat, ko začuti, da bi mu nekaj lahko prineslo olajšanje.

Ko smo ljubosumni, želimo imeti to, kar ima nekdo drug – talent, partnerja, spretnosti itd. Ljubosumje nas običajno motivira, da poskušamo posedovati tudi njegov predmet ali razviti lastnosti, ki jim zavidamo drugim.Zavistje veliko bolj primitiven občutek. Ko zavidam sosedovemu avtu, si želim, da bi imel takega kot on. Če pa čutim zavist, si želim, da bi se mu avto pokvaril, čutim impulz, da ga opraskam z žeblji, vesel sem, ko se soseda ponesreči. Včasih se zavist kaže v želji, da nihče drug nima tega, kar imamo mi. To pogosto opazimo pri otrocih, ki drugim ne dovolijo, da se igrajo z njihovimi igračami, tudi ko se dejansko ne igrajo z njimi. Zavist je uničujoč občutek, ne motivira te k dobrim dejanjem, temveč te potiska, da pokvariš tisto, kar je vredno. V zavisti je paradoks: ko nekoga vidimo kot nekaj, kar je vredno imeti, ko ga občudujemo in si to želimo, čutimo željo, da bi ga uničili! Torej se ta občutek lahko pojavi samo v naših mislih, ne v naših dejanjih.

Razumevanje mehanizmov zavisti vam omogoča, da se je osvobodite

Bistvo zavisti je v situaciji, ko nam nekdo podari nekaj res dragocenega in dobrega, zavistna oseba pa noče priznati, da je to dobro zanj, najde napake, ne more sprejeti ali celo zanika. potrebujem ga. Takšen odnos v psihoterapiji povzroči, da se pacient paradoksalno odziva na zdravljenja, ki vsem ostalim prinašajo olajšanje – počuti se vedno slabše! Zaradi njegove zavisti uniči trud terapevta, to dokazuje njegovo vse slabše stanje"Dobro je slabo." Konec koncev, zdravljenje traja dlje kot drugi ljudje. Na srečo vam razumevanje vseh mehanizmov in simptomov lastne zavisti omogoča, da se resnično osvobodite in si opomorete. To se ne zgodi samo med psihoterapijo, ampak tudi takrat, ko se obkrožimo z dobrimi ljudmi in se naučimo ceniti dejstvo, da jih imamo okoli sebe.

Hvaležnost je zdravilo za zavist.

Zavist se pojavlja že v povojih

Zavist je primitiven občutek, kar pomeni, da pride v naše čustveno življenje zelo zgodaj. Otrokova čustva na začetku življenja niso zelo razgibana – majhni otroci čutijo le preprost užitek (npr. ko jih objemajo, sesajo dojko) in preprosto nadlogo (npr. ko so lačni in jokajo). Eden prvih občutkov, ki se pojavi iz tega primitivnega bipolarnega čustvenega življenja, je zavist. Kako se je to zgodilo? Otroci do 8 mesecev starosti še nimajo v mislih konceptov časa, stalnosti, vzroka in posledice. Zato je vsak dogodek za dojenčka »nov«. Posledično dojenček ne more razumeti, da je dojka, ki ga hrani, tista, ki ga pogreša, ko je lačen. V njegovih mislih je ločena podoba »dobre dojke«, ki hrani, in »slabe dojke«, ki ima mleko, a ga noče dati. In takrat začne dojenček čutiti sovraštvo in zavist – vso svojo agresijo, vse slabe občutke usmeri na tisto "slabo dojko", sovraži jo ravno zato, ker ima ta dojka "dobro mleko". Seveda ni neposrednih dokazov, da to se dogaja. v glavah majhnih otrok pa veliko posrednih namigov potrjuje to prepričanje.

Zavist vodi v uničenje tistega, kar je dragoceno v življenju

S časom čustveni razvoj oslabi otrokovo zavist. To se zgodi, ko je um dovolj zrel, da odkrije, da je "dobra dojka" ista, ki "ne pride", ko je potrebna. Takrat se otrok namesto zavisti začne žalostiti (to se zgodi okoli 8. meseca starosti). Lahko rečemo, da se zavist začne razvijati in prehaja v drugačen, zrelejši občutek – samo žalost, depresija in celo prvi občutek krivde, nato pa še druga čustva. Vendar se zgodi tudi, da je na tej stopnji čustveni razvoj zaviran. Žalost in depresija sta lahko tako močni in neprijetni, da se psiha začne braniti pred njimi in se »vrne« v zavist. Takrat se razvoj čustev ustavi. V odraslem življenju se kaže zelo različno – npr.med stvarmi in ljudmi, ki jih občudujemo, pomanjkanje avtoritete ipd. Pravzaprav je najbolj nevarno, da stik z lepimi in dobrimi stvarmi oziroma ljudmi vzbudi željo, da bi jih uničili. Če je zavist močna, nam lahko uniči celotno življenje, saj začnemo nezavedno uničevati tisto, kar je v našem življenju res vredno in dobro. Posledično lahko zakonske zveze razpadejo, nekateri ljudje prenehajo skrbeti za svoje zdravje, uniči se tisto, kar je zanje dobro. V vsaki dobri stvari je pomanjkanje in na to se osredotočajo zavistni ljudje.

mesečnik "Zdrowie"

Kategorija:

Psihologija