Pomagajte razvoju spletnega mesta, delite članek s prijatelji!

Charles Bonnetov sindrom je tipičen pojav pri starejših in se kaže v bolnikih, ki doživljajo vidne halucinacije. Hkrati ljudje s sindromom Charlesa Bonneta ne doživljajo drugih duševnih motenj. Kaj torej povzroča Charles Bonnetov sindrom in kakšne so možnosti zdravljenja te težave?

Charles Bonnetov sindromje najpogostejši pri bolnikih, starih med 70 in 85 let. Natančna pogostost te težave ni znana, verjetno zaradi dejstva, da mnogi bolniki ne poročajo o halucinacijah, ki jih doživljajo. Razlog za skrivanje takšnega dejstva je lahko na primer strah, da bodo obtoženi duševne bolezni. Ocenjuje se, da lahko celo več kot 60 % bolnikov s sindromom Charlesa Bonneta ostane nediagnosticiranih.

V medicini so halucinacije običajno vključene v skupino psihopatoloških simptomov. Res je, da halucinacije (tj. nepravilna čutna doživetja) doživljajo predvsem bolniki z duševnimi motnjami, lahko pa halucinacije doživijo tudi ljudje s popolnoma pravilno delujočo psiho. Še več, halucinacije lahko zdravijo ne le psihiatri, ampak tudi … oftalmologi - tako je pri sindromu Charlesa Bonneta.

Simptomi sindroma Charlesa Bonneta

Pri sindromu Charlesa Bonneta bolniki doživljajo vidne halucinacije. Te halucinacije so lahko zelo različne: lahko so tako imenovane preproste halucinacije (v obliki utripov ali barv) in zapletene halucinacije. V primeru zadnje vrste halucinacij lahko bolniki vidijo na primer ljudi, živali, pa tudi cele sobe ali celo zgradbe in pokrajine.

Tako kot se vrste halucinacij lahko razlikujejo, se lahko potek sindroma Charles Bonnet razlikuje od bolnika do bolnika. Običajno bolniki sprva vsak dan doživljajo halucinacije, trajanje določenega lažnega vidnega občutka pa je različno – včasih bolnik halucinacije doživi le nekaj minut, včasih celo več ur.

Pomembno

Poudariti je treba, da pojav Charlesa Bonnetovega sindroma pri bolniku ne pomeni, da bo bolnik zbolelga zaradi duševne bolezni. Običajno so pri takšnih ljudeh halucinacije edina psihopatološka deviacija, poleg tega pa se bolniki zavedajo, da tega, kar vidijo, v resnici ni – t.i. vpogled, tj. zavedanje, da zaznani vtisi niso resnični.

Vzroki za sindrom Charles Bonnet

Prvi opis ekipe Charlesa Bonneta je bil napisan pred več kot 250 leti, leta 1760. Charles Bonnet je bil njen avtor, opis pa se je nanašal na človekovega skoraj 90-letnega dedka. Starejši moški je zbolel za dvostransko sivo mreno, stanje, pri katerem je moten vid. Ta bolnik je imel tudi druge težave, ki so bile vidne halucinacije. neobstoječi ljudje, živali ali predmeti.

Čeprav je od opisa sindroma Charlesa Bonneta minilo že kar nekaj časa, se pogledi na patogenezo te enote doslej niso spremenili – povzročajo jo različne vrste oftalmoloških bolezni, povezanih z izgubo vida. Med tovrstne bolezni so lahko že omenjena katarakta, pa tudi glavkom, starostna makularna degeneracija (AMD) ali diabetična retinopatija. Pri tovrstnih težavah lahko bolniki res izgubijo vid, zakaj bi torej imeli dodatne, lažne občutke, torej vidne halucinacije?

Določen in nedvoumen vzrok za Charles Bonnetov sindrom do zdaj ni bil ugotovljen. Obstaja nekaj hipotez, zakaj se pri bolnikih z izgubo vida pojavijo vidne halucinacije. V fizioloških pogojih dražljaji iz vidnega organa dosežejo možgansko skorjo. V situaciji, ko se zaznavanje vtisov iz zrkla poslabša, možgani prejmejo bistveno manj živčnih dražljajev kot prej. Lahko srečate rek, da »narava ne mara vakuuma« – podobno je lahko s človeškimi možgani. V primeru, ko strukture možganske skorje, ki so odgovorne za procese, povezane z vidom (tj. centri, ki se nahajajo predvsem v okcipitalnem predelu), prejmejo manj živčne stimulacije, lahko … spontano ustvarijo lastno stimulacijo. Zato bi bolniki z izgubo vida videli stvari, ki v resnici ne obstajajo.

Zgoraj opisano teorijo lahko potrdijo do sedaj opravljene raziskave. Izkazalo se je, da lahko senzorična deprivacija v organu vida povzroči vizualne halucinacije. Raziskovalci so tudi ugotovili, da pri bolnikih s sindromom Charles Bonnet, ko doživijo vidne halucinacije, funkcionalni slikovni testi kažejo povečano aktivnost možganske skorje vznotraj okcipitalnih reženj možganov.

Kako se diagnosticira Charles Bonnetov sindrom?

Trenutno ni jasnih meril za diagnozo Charles Bonnetov sindrom. Vendar pa obstajajo nekateri znaki, zaradi katerih lahko zdravniki postavijo to diagnozo. Med njimi izstopajo:

  • bolnik ne doživlja zablod,
  • pacientovo zavedanje, da predmeti, ki jih vidi, niso resnični,
  • pojav vsaj ene epizode zapletenih vizualnih halucinacij v zadnjih štirih tednih,
  • brez halucinacij iz drugih čutnih organov.

Halucinacije niso motnja, ki se pojavlja samo pri ljudeh s sindromom Charlesa Bonneta, zato je pred postavitvijo diagnoze tega sindroma pomembno izključiti druge možne, a pogostejše vzroke za vidne halucinacije. Bolnike lahko testiramo na primer s krvnimi preiskavami (za izključitev na primer zastrupitve z nekaterimi psihoaktivnimi snovmi ali za odkrivanje možnih motenj elektrolitov), ​​slikovnimi preiskavami (za odpravo na primer možganske kapi kot vzroka halucinacij) ali psihiatričnim pregledom. test (med katerim je izključen bo npr. pojav psihoze ali epizoda delirija).

Zdravljenje sindroma Charles Bonnet

Dobra novica za bolnike s Charles Bonnetovim sindromom je, da pogosto simptomi te entitete sčasoma postopoma izginejo. Vizualne halucinacije lahko vztrajajo več ali več mesecev (v tem času lahko bolnik doživlja halucinacije vse redkeje), dokler se sploh ne prenehajo pojavljati.

Nekateri bolniki na žalost doživljajo vidne halucinacije neprekinjeno, včasih celo več let. Tu je slaba novica – medicina trenutno ne pozna metod zdravljenja Charles Bonnet sindroma. Ali so bolniki zaradi tega popolnoma nemočni? Definitivno ne.

Izkazalo se je, da lahko pomoč bolnikom s sindromom Charlesa Bonneta reši njihove težave z vidom. Na primer, po operaciji sive mrene - ki bo izboljšala bolnikov vid - se lahko vidne halucinacije, povezane z opisanim sindromom, ne pojavljajo. Pacientom lahko priporočamo tudi več tehnik, ki jih lahko uporabljajo doma.

Pri sindromu Charlesa Bonneta se vidne halucinacije pojavljajo predvsem, ko so bolniki negibni in v prostem teku. Pomaga lahko preprosto vklop radia ali televizije – ko možgani prejmejo različne živčne dražljaje,zmanjša tudi možnost njegove spontane aktivacije in vidnih halucinacij. Nekateri bolniki menijo, da pomaga tudi pri določenih gibih oči. Če jih nekaj sekund premikate naprej in nazaj (izmenično v desno in levo) lahko privede do izginotja vidnih halucinacij.

Nekateri bolniki se ne morejo sami spopasti z vizualnimi halucinacijami. Za takšne ljudi je morda koristno, da se obrnejo na psihologa ali psihoterapevta. Pomembno je, da se takšna pomoč po potrebi izvede dovolj hitro, preden se pri bolniku razvijejo duševne motnje, ki so posledica sindroma Charlesa Bonneta, kot so na primer motnje razpoloženja ali anksiozne motnje.

Že poudarjeno je bilo, da se duševno stanje bolnikov s Charles Bonnetovim sindromom ne razlikuje od norme. Kljub temu so nekateri znanstveniki uspeli dokazati, da lahko včasih bolniki zmanjšajo resnost halucinacij, ki jih doživljajo, z uvedbo zdravljenja z antipsihotiki (nevroleptiki). Vendar to ni postopek, ki ga priporočajo vsem ljudem z opisanim sindromom – to je posledica dejstva, da je takšno zdravljenje povezano na primer s tveganjem njegovih stranskih učinkov. Iz tega razloga so antipsihotiki, če so že predpisani, samo za tiste bolnike s sindromom Charlesa Bonneta, ki doživljajo izredno pogoste vidne halucinacije in pri katerih vodijo v občutno okvaro vsakodnevnega delovanja.

Pomagajte razvoju spletnega mesta, delite članek s prijatelji!

Kategorija:

Nevrologija