Starostna gluhost je napredujoča starostna okvara delovanja slušnega organa. Proces staranja slušnega organa se začne pri 40-50. starosti, pojavnost senilne gluhosti pa se s starostjo povečuje. Ta bolezen se uvršča visoko med najpogostejše bolezni starejše populacije – ocenjuje se, da več kot polovica starejših, starejših od 70 let, trpi za senilno gluhostjo. Ugotovite, kateri so prvi simptomi senilne gluhosti, kako zdravnik postavi diagnozo in kako lahko pomagate bolnikom s starostno izgubo sluha.

Starostna gluhostje predvsem senzorinevralna izguba sluha. Strukture notranjega ušesa, zlasti polž in Cortijev organ v njem, so najbolj dovzetne za proces staranja. Konduktivna izguba sluha pa lahko obstaja sočasno s starostno izgubo sluha – pri starejših bolnikih se obe vrsti izgube sluha pogosto pojavita hkrati.

Zgradba slušnega organa. Ozadje senilne gluhosti

ear-structure-and-functions-ear-outer-inner-and-middle-structure-aa-bWJh-LZTc-FHKF.html "target=" _ blank "rel=" follow ">Človeški slušni organ je sestavljen iz 3 delov - to so:

  • zunanje uho
  • srednje uho
  • notranje uho

Vsak od njih ima ločeno funkcijo v procesu sprejemanja in prepoznavanja zvokov iz okolja.

Zunanje uho, sestavljeno iz ustnice in zunanjega sluhovoda, "lovi" vse zvoke okoli, jih zbira in pošilja v srednje uho. Na tej točki akustični val povzroči vibriranje bobniča, ki nato premika verigo miniaturnih koščic – po vrsti kladivo, nakovalo in streme.

Naslednja faza je prenos mehanskih vibracij na strukture notranjega ušesa, ki so napolnjene s tekočino. Najpomembnejši element notranjega ušesa je polž, ki vsebuje dejanski slušni organ (t.i. Cortijev organ). Vibracije tekočine v notranjem ušesu stimulirajo slušne celice, ki nato ustvarijo dražljaj, ki se prenaša preko slušnega živca do možganskega slušnega centra, kjer se končno zaznajo zvočni občutki.

Struktura in delovanje slušnega organa trajnoso osnova za razlikovanje dveh osnovnih vrst izgube sluha: prevodne in senzorinevralne.

Konduktivna izguba sluha , kot pove že ime, je povezana z motnjo v prevodnosti zvočnih valov. Lahko ga povzročijo patologije zunanjega ušesa (kot je prekomerna količina ušesnega masla v zunanjem sluhovodu), pa tudi srednjega ušesa (na primer nenormalnosti v verigi kosti).

Senzorinevralna izguba sluhaje povezana z nadaljnjimi stopnjami poti zvočnih dražljajev. Motnje zaznavanja zvokov se lahko pojavijo na stopnji polža, slušnega živca ali kortikalnega slušnega centra v temporalnih režnjih možganov.

Starostna gluhost – vzroki in dejavniki tveganja

Kljub visoki razširjenosti problema senilne gluhosti natančni etiološki dejavniki te bolezni še niso znani. Poškodba slušnega organa, ki s starostjo napreduje, je verjetno posledica različnih genetskih in sistemskih dejavnikov. V starosti so lasne celice bolj občutljive na škodljive učinke prostih radikalov, vnetnih dejavnikov in lokalnih motenj krvnega obtoka.

Senilna gluhost je verjetno povezana s srčno-žilnimi boleznimi, kot so:

  • hipertenzija
  • ateroskleroza
  • sladkorna bolezen

Na poslabšanje sluha pri starejših vplivajo tudi dodatni dejavniki, ki v nekoliko drugačnih mehanizmih vodijo do okvare slušnega organa. Ti vključujejo na primer kronično izpostavljenost hrupu in uporabo določenih razredov zdravil. Zdravila, ki lahko poškodujejo notranje uho, se imenujejo ototoksična zdravila. Ti vključujejo:

  • nekateri antibiotiki (iz skupine aminoglikozidov)
  • diuretiki (npr. furosemid)
  • acetilsalicilna kislina

Simptomi in potek senilne gluhosti

Starostna naglušnost se najpogosteje kaže v simetrični, obojestranski senzorinevralni izgubi sluha, zlasti v območju visokih tonov.

Prvi simptomi senilne naglušnosti so težave pri razumevanju slišanih stavkov - bolniki imajo vtis "mehkih", nerazločnih besed, zahtevajo ponavljanje stavkov in natančno poudarjanje vsake besede.

Starejši imajo posebne težave z razumevanjem hitro izgovorjenih stavkov in zapletenih izrazov, ki jih niso vajeni.

Na začetku je okvara sluha selektivna in vpliva predvsem na visoke zvoke. Za to vrsto izgube sluha je značilno, da na primer slišimo ženski glas slabše od moškega.

Bolniki imajo težave zkomuniciranje po telefonu in tolmačenje govora ob prisotnosti drugih zvokov (hrup ulice ali hrup naprav). Družinski člani pogosto opazijo, da starejši začnejo vse glasneje poslušati radio in televizijo.

Ko bolezen napreduje, se lahko v ušesih pojavijo dodatni slušni pojavi - tinitus in zvonjenje.

Poškodbe strukture polža povzročijo njegovo prekomerno reaktivnost, ki se kaže v preobčutljivosti na določene zvoke. Bolniki nato nekatere pogoste zvoke zaznajo kot izjemno glasne in neprijetne.

Starostna gluhost – psihološki in socialni vidik

Zaradi demografskih sprememb in postopnega staranja družbe postaja senilna gluhost problem, ki prizadene vse več bolnikov. S starostjo ima izguba sluha številne posledice.

Starejši ljudje se lahko počutijo izolirane od družbe in se izogibajo vzpostavljanju odnosov zaradi svojih težav pri razumevanju zvokov in besed iz okolja. Posledično lahko senilna gluhost povzroči razvoj kognitivne motnje in depresije.

Težave pri socialnem delovanju bolnikov poglabljajo njihov občutek invalidnosti in motijo ​​opravljanje vsakodnevnih dejavnosti.

Starostna gluhost - diagnostika

Diagnozo senilne naglušnosti postavimo z zbiranjem podrobne zdravstvene anamneze in vrsto pregledov slušnega organa. Njihov cilj je izključiti druge, potencialno reverzibilne vzroke za izgubo sluha.

Med pogovorom s pacientom lahko zdravnik zastavi vprašanja o drugih slušnih simptomih – na primer o ušesnem bolu ali omotici. Zdravila, ki lahko poškodujejo notranje uho, so pomembna tema zdaj in v preteklosti.

Osnovni test, ki se uporablja za diagnosticiranje vrste in stopnje izgube sluha, je tonska avdiometrija. Avdiometrično testiranje se izvaja v posebej zvočno izolirani kabini. Pacient nosi slušalke, skozi katere preiskovalec oddaja zvoke različne jakosti in frekvence. Pacientova naloga je signalizirati (s posebnim gumbom) zvoke, ki jih sliši. Na podlagi tega se nariše avdiogram, torej graf, ki prikazuje prag slišnosti zvokov ter krivulje zračne in kostne prevodnosti. V primeru senilne naglušnosti preiskava pokaže senzorinevralno izgubo sluha v območju visokih frekvenc zvokov.

Druga vrsta avdiometrijskega testa, ki se izvaja pri diagnozi senilne gluhosti, je verbalna avdiometrija. Tako kot pri tonski avdiometriji se test izvaja v utišanem načinukabina. Pacient nosi slušalke, skozi katere tokrat niso podani nobeni zvoki, ampak specifične besede. Naloga anketiranca je, da jih ponovi. Rezultat testa prikazuje odstotek besed, ki jih bolnik razume pri določenih ravneh glasnosti. Verbalno avdiometrijsko testiranje omogoča sklepanje o bolnikovi zmožnosti komuniciranja in socialnega delovanja.

Če obstajajo medicinske indikacije, se lahko diagnostika razširi na dodatne teste za odkrivanje drugih vzrokov za izgubo sluha. Ena izmed njih je timpanometrija, ki je preiskava, ki ocenjuje delovanje bobniča in srednjega ušesa. Pri diferencialni diagnozi so lahko koristni slikovni testi, kot je MRI glave. Zahvaljujoč njemu je mogoče zaznati intrakranialne spremembe, ki lahko vodijo v okvaro sluha.

Še en pregled slušnega organa je t.i slušni evocirani potenciali. Njegov namen je oceniti prevodnost impulzov po slušni poti od slušnega živca do kortikalne slušne središča v temporalnem režnju.

Diagnoza senilne naglušnosti se postavi v primeru tipičnih simptomov, rezultatov avdiometričnih preiskav (dvostranska, simetrična izguba sluha v visokofrekvenčnem območju) in po izključitvi drugih možnih vzrokov za izgubo sluha.

Preprečevanje senilne gluhosti

Žal ni metod, ki bi stoodstotno preprečile staranje slušnega organa. Vsekakor je pomemben element preprečevanja te bolezni zdrav življenjski slog in preprečevanje bolezni srca in ožilja (hipertenzija, ateroskleroza in sladkorna bolezen) z uravnoteženo prehrano in telesno dejavnostjo.

Prav tako je vredno preprečiti druge poškodbe sluha, katerih učinki so lahko kumulativni s senilno gluhostjo. Izogibajte se kronični izpostavljenosti hrupu in zmanjšajte uporabo zdravil, ki lahko poškodujejo slušne organe.

Zdravljenje senilne gluhosti

Poškodbe lasnih celic, ki jih povzroča staranje, je progresiven in nepovraten proces. Na žalost ni metod, ki bi lahko regenerirale slušni organ. Zaenkrat še ni bilo odobrenih nobenih zdravil za senilno gluhost, čeprav so številna farmakološka sredstva v raziskavi.

Vendar pa je na trgu veliko možnosti za slušne aparate. To so slušni pripomočki, ki jih je zdaj mogoče programirati za izboljšanje sluha pri določenih frekvencah (tistih, ki jih najbolj prizadene izguba sluha).

V nekaterih primerih zelo napredne, globoke izgube sluha je možna uporaba protezeslušnih organov z uporabo t.i kohlearni vsadek.

O avtorjuKrzysztof BialaziteŠtudentka medicine na Collegium Medicum v Krakovu, ki počasi vstopa v svet nenehnih izzivov zdravnikovega dela. Zanimajo jo predvsem ginekologija in porodništvo, pediatrija in medicina življenjskega sloga. Ljubitelj tujih jezikov, potovanj in gorskega pohodništva.

Preberite več člankov tega avtorja

Kategorija:

Geriatrija