Ali obstaja kakšna telesna aktivnost, ki je dobra za vse, zakaj je "pakiranje" v telovadnici neprimerno za srce, ko lahko merilnik srčnega utripa … laže in ali se mora bolnik s srčnim spodbujevalnikom bati šport - odgovarja dr. hab. med. Ewa Jędrzejczyk-Patej iz sekcije za srčni ritem Poljskega kardiološkega društva.
"Hoja, nordijska hoja, plavanje ali kolesarjenje, vadba za užitek in z zmerno intenzivnostjo, podpirajo učinke srčne terapije, izboljšajo počutje bolnika, podaljšujejo življenje - koristi ni mogoče preceniti."
Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije je redna telesna aktivnost najpomembnejša osnova zdravega načina življenja. Ali obstaja kakšna dejavnost, ki je še posebej dobra za srce?
dr hab. med Ewa Jędrzejczyk-Patej : Fizični napor je osnova nove zdravstvene piramide, ki jo je razvila WHO (Svetovna zdravstvena organizacija). V preteklosti so govorili, da je za optimalno zdravje optimalna zmerna intenzivna vadba vsaj trikrat na teden, ki traja najmanj trideset minut, s srčnim utripom okoli 130 utripov na minuto. Veljalo je pravilo: 3 x 30 x 130. Danes je zaradi ohranjanja zdravja priporočljiva zmerna vadba petkrat na teden. Vredno je biti aktiven, dobro pa je tudi vedeti, kaj je dobro za srce – vsaka telesna aktivnost ne bo primerna za vsakogar.
Kaj je všeč srcu?
E.J.-P .: Srce ima rad dinamično vadbo, kardio trening - kot so na primer nordijska hoja, tek in plavanje. Z vidika srca so statični in izometrični napori, kot sta dvigovanje uteži ali pogovorno »pakiranje« v telovadnici, nepriporočljivi. Takšen trening ne izboljša telesne učinkovitosti in fizične kondicije – le poveča mišično maso in v nekaterih primerih lahko privede do srčne hipertrofije, arterijske hipertenzije ali poslabšanja epizod aritmije. Kot kardiologi za taka prizadevanja pravimo: ne
Telovadnica je priporočljiva, če se odločimo za dinamično vadbo, s tekalno stezo, sobnim kolesom ali steperjem. Ne pozabite tudi, da je treba napor prilagoditi splošnemu stanju telesa.
Ogrevanje je dobra rešitev?
E.J.-P .: Ogrevanje je potrebno za ohranjanje toplotemišice in ohranjajo gibljivost sklepov. Dobro je, če trening vključuje faze: ogrevanje, pravilen trening in sprostitev, z raztezanjem in sprostitvijo. Le pri redni športni vadbi je vredno sistematično povečevati intenzivnost vadbe – velik, intenziven »nalet« pri začetnikih lahko povzroči resne poškodbe in preobremenitev telesa – ni vredno tvegati, saj je rehabilitacija lahko dolga in utrujajoče.
Kakšno dejavnost lahko priporočite starejšim?
E.J.-P .: Hoja, idealno s povprečnim tempom, in nordijska hoja, torej hoja s palicami, ki vključuje večino mišičnih skupin, sta univerzalni obliki telesne dejavnosti. Poskusite tudi kolesariti, plavati ali plesati – dokler vam to dovoljuje kondicija.
Univerzalna priporočila Svetovne zdravstvene organizacije pravijo, da bi morali narediti 10.000 korakov na dan – po eni strani to ni malo, po drugi strani pa, ko dejavnost razporedimo čez dan, je izvedljiva vrednost. Med vsakodnevnimi dejavnostmi je vredno biti aktiven – vredno je iti en postanek peš, se sprehoditi do trgovine namesto z avtom in parkirati tik ob vhodu, namesto z dvigalom se povzpeti po stopnicah – to so majhne, a zelo pomembne navade, ki bodo dolgoročno pripomogle k boljšemu delovanju in kondiciji.
Ali so telovadnice na prostem, zgrajene v bližini stanovanjskih naselij, dobra in varna rešitev za srce?
E.J.-P .: Dokler kakovost zraka to dopušča, je zelo priporočljiva dinamična vadba v telovadnicah na prostem. Če koncentracija trdnih delcev presega priporočene meje, se raje izogibajte naporom na prostem, da ne vdihnete onesnaževal, ki lahko škodujejo celotnemu telesu. Če pa je kakovost zraka dobra, se splača iti na vaje – še posebej dobre so naprave, kot so hojica, tekaški trenažer ali romper, ki izboljšajo učinkovitost in pripomorejo k boljši kondiciji telesa.
Ali bodo sodobne tehnologije in aplikacije za spremljanje srčnega utripa v pomoč med vadbo?
E.J.-P .: Takšne rešitve so lahko koristne, vendar se morate spomniti, da se te tehnologije nenehno razvijajo in niso vedno 100-odstotno popolne. Vse bolj so natančni, a vseeno lahko včasih dajo neverjetne rezultate – niti ne zato, ker meritev ni natančna, ampak na primer ne upošteva individualnih značilnosti lastnika.
Na primer, pri bolnikih z aritmijami, kot je atrijska fibrilacija, naprave za spremljanje pulza ne zaznajo vedno natančno pulznega vala in indikacij, ki jih dajejo,ne ustrezajo vedno dejanskim vrednostim. Tudi pri bolnikih z velikim številom ventrikularnih ekstrasistol so meritve lahko popačene. Pri zdravem človeku je možnost napačnih meritev razmeroma majhna, sodobne naprave in aplikacije, ki so na voljo na trgu, pa so vse bolj natančne in zanesljive.
Bolniki s srčnimi boleznimi in diagnosticiranimi aritmijami se pogosto bojijo, ali je šport sploh za njih. Ali lahko kljub bolezni opravljam kakšne dejavnosti?
E.J.-P .: Lahko rečemo, da je na splošno rekreativni šport priporočljiv celo za bolnike s srčno-žilnimi boleznimi, le z izjemo stopnje dekompenzacije. Omenjeni sprehodi, nordijska hoja, plavanje ali kolesarjenje, ki jih izvajamo v užitek in z zmerno intenzivnostjo, podpirajo učinke srčne terapije, izboljšajo počutje bolnika, podaljšujejo življenje – koristi ni mogoče preceniti.
Učinkoviti športi so različni - tukaj smo veliko bolj previdni. Skupine kardioloških bolezni, kot je na primer aritmogena kardiomiopatija desnega prekata ali hipertrofična kardiomiopatija, so primeri, pri katerih so tekmovalni športi kontraindicirani, ker lahko poslabšajo potek bolezni in poslabšajo aritmije.
V primeru atrijske fibrilacije, če nimamo ustreznega nadzora srčnega utripa, je treba šport obravnavati zelo previdno in z intenzivnejšo aktivnostjo počakati, da se srčni utrip dobro stabilizira.
Ali naj se bolniki z implantiranimi srčnimi napravami, kot sta srčni spodbujevalnik ali kardioverter defibrilator, izogibajo močni telesni aktivnosti?
E.J.-P .: Če ima bolnik srčni spodbujevalnik, ni v nevarnosti, da bi imel izcedek, na primer med športom, ko se srčni utrip dviga, ker srčni spodbujevalniki te možnosti nimajo. V primeru kardioverterskega defibrilatorja (ICD) tveganje nepotrebnega izpusta med intenzivnim treningom teoretično obstaja, danes pa imamo podrobno znanje o tem, kako optimalno programirati ICD, da bolnik ne doživi neustreznih šokov.
Takšnih neustreznih posegov naprave ne povzroča ventrikularna aritmija, temveč hiter srčni utrip, torej tako imenovana sinusna tahikardija pri fizičnem naporu, ki ga dani bolnik izvaja med fizičnim treningom. Naprave za vsaditev srca postajajo vse bolj popolne. Imajo različne algoritme za ugotavljanje, ali gre za življenjsko nevarno aritmijo ali običajno sinusno tahikardijo, ki jo povzroča vadba. Pred treningom je vedno vredno vprašati svojega zdravnika, kakšen srčni utripnaprava začne prepoznavati aritmijo in na kakšen srčni utrip se bo odzvala. Potem so lahko v pomoč sodobni merilniki srčnega utripa, kajti če pacient vidi, da je njegov srčni utrip nevarno visok, kar lahko implantirana naprava že prepozna kot nenormalnost, lahko prekine ali upočasni tempo vadbe.
Našim pacientom včasih priporočamo, da izvajajo obremenitvene teste, da ugotovijo, katere največje vrednosti srčnega utripa lahko doseže bolnik med močnim fizičnim naporom. Takšne raziskave pomagajo programirati določeno napravo za vsaditev.
Vsem pacientom z vsadnimi napravami bi svetoval, naj se ne bojijo fizičnega napora, vendar se pred treningom posvetujejo z zdravniki glede priporočil. Enemu bolniku je implantiran pripomoček za srčno popuščanje, drugi za kardiomiopatijo, na primer – reakcije bolnikov na vadbo so lahko različne, zato je treba športna priporočila obravnavati zelo individualno.