Pomagajte razvoju spletnega mesta, delite članek s prijatelji!
O psihosomatski bolezni govorimo, kadar so v razvoj bolezni vključeni psihološki dejavniki. Najpogostejše in značilne za te bolezni so t.i čikaška sedmica. Mehanizmi razvoja teh motenj so različni, vendar je eno gotovo – obstaja povezava med psiho in zdravjem ljudi. Med vzročni dejavniki psihosomatskih bolezni sodijo predvsem stres, pa tudi druge psihične težave.
Psihosomatikaje znanost, ki se ukvarja z ugotavljanjem razmerja med človeško psiho in čustvi, ki jih doživlja, ter pojavom somatskih (telesnih) bolezni. Poudariti je treba, da so psihosomatske bolezni težave, pri katerih je mogoče objektivno potrditi prisotnost simptomov tovrstnih bolezni pri bolnikih in do katerih med drugim vodijo psihološke težave. Prav ta vidik razlikuje psihosomatske motnje od različnih nevrotičnih motenj (vključno s hipohondrijskimi motnjami), pri katerih so simptomi, ki jih imajo bolniki, posledica duševnih motenj, ne pa organskih disfunkcij.
Izraz "psihosomatski" v medicinsko terminologijo obiskovalcev iz prve polovice 19. stoletja je uvedel nemški psihiater Johann Heinroth.
Psihosomatika obravnava človeka celostno, torej kot celoto. Strokovnjaki na tem področju opažajo neposredno povezavo med stanjem človeškega uma in aktivnostjo posameznih telesnih organov. Pojav psihosomatske bolezni je lahko razlog za premislek o vašem duševnem stanju. Zgodi se, da se ljudje ne zavedajo, da doživljajo nekaj nerazrešenih čustvenih konfliktov, in šele s pojavom psihosomatske motnje se zavejo svojega obstoja.
Mehanizmi, ki povzročajo psihosomatske bolezni, še danes niso povsem jasni. Vendar pa so znanstveniki lahko naredili nekaj opažanj o njihovi patogenezi. Primer so učinki kroničnega stresa na človeško telo. Stresne situacije povzročijo, da nadledvične žleze povečajo sproščanje svojih hormonov, ki so glukortikosteroidi. Presežek teh spojin v krvi (še posebej, če je faktordolgotrajno povzroča stres) prispeva k pojavu številnih zdravstvenih težav, med drugim hipertenzija ali sladkorna bolezen.
Psihološke motnje lahko prizadenejo skoraj vsak organ. Znanstveniki, ki se ukvarjajo s psihosomatiko, pa so ločili več bolezni, pri katerih je najpogostejša razmerje med njihovim pojavom in stanjem človeške psihe. Ta skupina se imenuje Chicago seven (v angleški literaturi se te bolezni lahko imenujejo Svetih sedem psihosomatskih bolezni).
Vredno vedetiChicago Seven - ustvarjalec teorije
Seznam sedmih bolezni, pri katerih imajo čustva, ki jih doživlja bolnik, pomembno vlogo, je leta 1950 ustvaril F. G. Alexander. Aleksander se je ukvarjal tako s čisto somatskimi vidiki kot s človeško psiho - bil je zdravnik in psihoanalitik. Velja za enega izmed ljudi, ki so največ prispevali k razvoju psihosomatske medicine. Aleksander pa ni bil edini človek, ki ga je zanimala povezava duševnih konfliktov s stanjem človekovega zdravja – s tem vidikom so se med drugim ukvarjali tudi Sigmund Freud.
Chicago Seven - najpogostejše psihosomatske bolezni
Chicago sedem vključuje:
- želodčna razjeda,
- hipertenzija,
- bronhialna astma,
- revmatoidni artritis,
- vnetne bolezni debelega črevesa,
- hipertiroidizem,
- atopični dermatitis.
Predpostavlja se, da je pri omenjenih boleznih najbolj jasna povezava med pojavom in psihološkimi motnjami. Koncept čikaške sedmerice pa je nastal že precej dolgo nazaj, zdaj - najverjetneje - bi lahko ta seznam razširili na druge težave, ki se pogosto štejejo za psihosomatske enote. Primeri drugih bolezni, katerih pojav je lahko močno povezan z delovanjem človeške psihe, vključujejo:
- debelost,
- motnje spanja,
- motnje apetita,
- migrene,
- ishemična srčna bolezen,
- motnje tikov,
- odvisnost od različnih substanc,
- avtoimunske bolezni (npr. sistemski eritematozni lupus).
Chicago Seven - zakaj bi izstopal?
Težave, opredeljene v čikaški sedmici, so entitete, za katere so znani biološki mehanizmi, ki povzročajo te bolezni. Znane so tudi metode zdravljenja teh bolezni – ozv tem primeru je obstoj opisane klasifikacije upravičen?
TežavaIzkazalo se je, da je verjetno vredno razmisliti o vlogi stresa in drugih psiholoških dejavnikov v patogenezi prej omenjenih bolezni. Primer tega je ulkusna bolezen prebavil. V veliki večini situacij (tudi pri 8 od 10 bolnikov) razjedo povzroči okužba z bakterijo Helicobacter pylori. Zanimivo pa je, da večina ljudi, okuženih s tem patogenom, v življenju ne razvije peptične ulkusne bolezni. Drugi vidik je, da 20 % bolnikov z razjedami nima okužbe s Helicobacter pylori. Zgornji podatki lahko kažejo, da so pri razvoju peptične ulkusne bolezni poleg bakterijske okužbe vpleteni tudi drugi dejavniki – po omenjenem F.G. Alexandra in drugi ljudje, ki se ukvarjajo s psihosomatiko, lahko kot take dejavnike štejemo psihološke motnje.
Pri preostalih boleznih, vključenih v čikaško sedmico, je včasih mogoče opaziti dokaj neposredno povezavo med psihološkimi vidiki in njihovim potekom. Na primer, pri bolnikih z astmo se lahko pojavijo napadi te bolezni, ki se med drugim kažejo v občutna zasoplost. Takšne napade lahko sproži okužba ali vdihavanje onesnaženega zraka pri bolniku, lahko pa jih povzroči tudi izkušnja ekstremnega stresa. Po mnenju psihosomatike lahko napade zadihanosti pri astmatikih povzročijo nerešene težave v otroštvu, povezane z odnosom z materjo, in s tega vidika bi bili ti napadi enakovredni potlačenemu joku.
Podobno je v primeru arterijske hipertenzije – navsezadnje lahko doživljanje močnih čustev povzroči znatno zvišanje krvnega tlaka. Arterijska hipertenzija je največkrat idiopatska bolezen, torej bolezen, katere neposrednega, enega samega vzroka ni mogoče najti. Velik pomen pri razvoju te težave so podedovane družinske obremenitve (povečano tveganje za hipertenzijo se pojavlja pri ljudeh, katerih sorodniki se spopadajo s to boleznijo), vsekakor pa igrajo vlogo tudi drugi dejavniki – med njimi so potencialno pomembni psihološki vidiki.
Prav tako je atopični dermatitis dokaj enostavno uvrstiti med sedem najpogostejših psihosomatskih bolezni. Spremembe kože (kot so ekcem in izrazita suhost kože), ki jih običajno spremlja hudo srbenje, se lahko pojavijo pri bolniku po nekaterih stresnih dogodkih. Po drugi strani pa v primerupri vnetnih črevesnih boleznih (kot je ulcerozni kolitis) njihova patogeneza še ni jasna. Sumi se, da na njihov pojav lahko vplivajo motnje imunskega sistema, takšne motnje pa se lahko pojavijo kot posledica izpostavljenosti močnim stresorjem.
Upoštevanje vpliva psihe na razvoj somatskih bolezni je tako pomembno, da bi lahko vodilo pri odločitvi o metodah zdravljenja njegove težave, ki bi bile primerne za danega bolnika. V razmerah, ko so za pojav bolezni odgovorne psihične težave, bi lahko njihovo reševanje olajšalo potek teh bolezni. Zmanjšanje stresa, ki ga doživlja bolnik, bi lahko dosegli na primer z uporabo sprostitvenih vaj, pa tudi s pomočjo psihoterapevta.
Poudariti je treba, da uporaba pomoči specialistov za duševno zdravje ne bi smela pomeniti prenehanja obiska zdravnika, ki je predhodno zdravil pri bolniku dano bolezen. Vpliv na psiho naj bi imel stransko vlogo – zanemarjanje, na primer jemanja predhodno predpisanih zdravil, bi lahko povzročilo poslabšanje bolnikovega stanja.