Zdravljenje osebnostnih motenj je sestavljeno predvsem iz psihoterapije in farmakoterapije. Podprejo jih lahko z usposabljanjem socialnih veščin in spopadanjem z nezdravimi čustvi. Učinek terapije je, da oseba z osebnostno motnjo razvije nove, konstruktivne načine komunikacije, dojemanja sebe in sveta. Terapija je tudi priložnost za polnejšo udeležbo v družbenem življenju (družina, delo) ter odpravo občutka odtujenosti in neusklajenosti.

Zdravljenje osebnostnih motenjje prizadevanje za spremembo uveljavljenih načinov delovanja, mišljenja in dojemanja sveta, ki jih povzročajo spremembe v psihi. Osebi z osebnostno motnjo vsakodnevno otežujejo življenje, ker se razlikujejo od družbeno sprejetih vedenj. Zaradi njih ima težave pri ravnanju z drugimi ljudmi in ji je težko sama s sabo.

Uporabljeni metodi zdravljenja sta psihoterapija in farmakoterapija (kot psihoterapevtska podpora, ker dajanje zdravil zmanjša resnost simptomov motnje, ne ozdravi pa njenih vzrokov). Učinki terapije so odvisni od resnosti simptomov motnje in časa, od katerega se pojavijo. Prvi korak pred začetkom zdravljenja je srečanje s psihiatrom ali psihologom, ki po razgovoru in morebitnih preiskavah postavi diagnozo. Nato se pacient s podporo specialista odloči, katero terapijo bo izbral-posameznik ali skupina.

Pomembno! Ne pozabite, da ni vsako vedenje, ki je kritizirano, napačno razumljeno ali zaradi katerega se počutite slabše, simptom osebnostne motnje.

Zdravljenje osebnostnih motenj: psihoterapija

Individualna kratkotrajna psihoterapija (do 10 sej) ne deluje pri zdravljenju osebnostnih motenj. Težave te vrste zahtevajo več sestankov in poglobljenega dela s pacientom. V procesu zdravljenja sta zelo pomembna medsebojno zaupanje in aktivno sodelovanje obeh strani v terapevtskem procesu. Najučinkovitejša (40-64%) jedolgotrajna psihoterapija(več kot 10 sej). Dajanje možnosti vpogleda, torej spoznavanja mehanizmov psihe, pogosto nezavedne, ki bi lahko povzročili motnjo. Potem lahko učinkovito delate, da dosežete zdravilne spremembe v osebnostni strukturi.

Druga metoda zdravljenja osebnostnih motenj je skupinska psihoterapija(velikost skupine ne sme presegati 10-12 oseb). Nato delajte tudi na škodljivih vedenjih, mislih in odnosih, vendar se to izvaja skupaj z drugimi člani skupine in enim ali dvema terapevtoma. Skupno srečanje ni le pogovor o vaših izkušnjah, učenje novih, zdravih načinov reagiranja. Zagotavljajo tudi priložnost, da se soočite in se zavedate, kako to, kar počnete in govorite, vpliva na druge ljudi in komunicira z njimi. Srečanja potekajo v varnih razmerah, v okolju ljudi, ki jih poznajo, v ozračju zaupanja in neobsojanja. Zelo pomemben element pri terapiji osebnostnih motenj so tudi odnosi, ki nastanejo med udeleženci skupine.

Pri zdravljenju osebnostnih motenj se najpogosteje uporabljajo naslednje:

  • psihodinamska psihoterapija- temelji na predpostavki, da so notranji, nezavedni mehanizmi tisti, ki vodijo človeško življenje. Terapevt med srečanji predvsem posluša, pomaga obujati spomine in spodbuja deljenje čustev, idej ali sanj.

Terapija, osredotočena na prenos (TFP) izhaja iz sodobne psihodinamične psihoterapije. Njegov ustvarjalec in promotor je Otto Kernberg. V TFP odnos, ustvarjen med pacientom in terapevtom, omogoča prvemu, da poustvari odnose, ki so prisotni v njegovem življenju (partnerski, profesionalni, s prijatelji). Terapevt pomaga pacientu razumeti in integrirati vse vidike odnosa, tudi tiste neprijetne in težke – občutke, misli, motivacijo, da kasneje lahko koherentno in enotno dojema sebe in okolje. Terapija, osredotočena na prenos, se posebej osredotoča na zdravljenje bolnikov z mejno in narcistično osebnostno motnjo.

  • modificirani pristopi, ki izhajajo iz kognitivno-vedenjske terapije (npr. kognitivna, kognitivno-analitična, dialektično-vedenjska) - njena osnova je predpostavka, da dejanje poganja način, kako razmišljate o sebi in svoji vlogi v svetu. Pri tem pristopu je terapevt strokovnjak in pomaga razumeti problem, sodeluje pri spreminjanju tega načina razmišljanja (kognitivni vidik) in nato vedenja (vedenjski vidik).

Dialektična vedenjska terapija, ki jo je razvila Marsha Linehan, temelji na kognitivni vedenjski terapiji. Njegova osnova je čuječnost, to je osredotočenost na »tukaj in zdaj«, sprejemanje dogajanja s pozitivnimi in negativnimi posledicami, končanje boja s samim seboj in z okoljem. Dialektika pa pomaga razumeti, kaj se dogaja v pacientovem življenju, tako da uskladi nasprotja in jih sintetizira ter pokaže funkcionalnost vdisfunkcija, vzročno-posledični odnosi. Terapevt je bolj partner, ki po potrebi spodbuja dodatne stike, da pacient ostane v terapiji in učinkovito izvaja nova, bolj zdrava vedenja in misli. Ta vrsta terapije je še posebej koristna pri zdravljenju mejnih osebnostnih motenj, tudi pri vedenjih, ki ogrožajo življenje in zdravje pacienta, pa tudi pri motnjah hranjenja ali na primer odvisnosti od opiatov.

Zgoraj omenjene terapije omogočajo, da je terapevt bolj neposreden in aktiven, kar je zelo pomembno, ko se motnja poslabša ali ko se pojavijo misli in poskusi samomora in samopoškodovanja.

Vredno vedeti

Razlike med psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom

Psihologinja je diplomirala na univerzitetnem študiju psihologije. Diagnosticira in izvaja teste, daje mnenja, nudi psihološko svetovanje in izobražuje.

Psihiater je diplomiral iz medicine in se specializiral za psihiatrijo. Diagnosticira, vodi farmakoterapijo, izdaja recepte, bolniške liste in napotnice v bolnišnico. Lahko vodi psihoterapijo, če je končal psihoterapevtsko šolo.

Psihoterapevt ima magisterij (npr. psihologija, pedagogika, sociologija, medicina) in je diplomiral ali končal psihoterapevtsko šolo, kar se potrdi z izpitom in spričevalom psihoterapevta.

Psiholog, psihiater, psihoterapevt in trener - na koga se obrniti s svojimi težavami?

Oglejte si galerijo 10 fotografij

Zdravljenje osebnostnih motenj: farmakoterapija

Farmakoterapija se običajno uporablja občasno, ko se pojavijo posebno moteči simptomi motnje. Uporablja se predvsem za umirjanje čustev, uravnavanje razpoloženja, zmanjševanje stopnje anksioznosti in simptomov depresije. Pomaga pri premagovanju krize in izboljšanju vašega počutja. Farmakoterapijo lahko kombiniramo z dolgotrajno psihoterapijo, kadar je osebnostna motnja huda. Vendar, če se uporablja kot ena oblika zdravljenja, ne odpravi osebnostne motnje.

Primer uporabe farmakologije pri zdravljenju osebnostnih motenj je antipsihotično zdravljenje, ki pomaga zmanjšati sum do drugih in se uporablja tudi pri zdravljenju osebnostnih motenj, kot sta shizoidna ali paranoja, pri slušnih halucinacijah ali paranoji. pojavi. Zdravila iz skupine stabilizatorjev razpoloženja se uporabljajo za zmanjšanje impulzivnosti in agresivnosti.

V farmakoterapiji osebnostnih motenj se uporabljajo zdravila iz različnih skupin, vendar se izberejo individualno. Ker se posamezni simptomi motnje, čeprav imajo isto ime, lahko razlikujejo po izvoru ali stopnjiresnost. Na primer:

  • zdravila iz skupine nevroleptikov delujejo antipsihotično, poleg tega pa lahko - odvisno od simptomov, ki spremljajo motnjo - umirijo (med motorično vznemirjenostjo) ali aktivirajo (vplivajo na psihomotorični nagon, preprečijo negativne simptome motnje). motnja) ali pozitivno vpliva na depresivno razpoloženje,
  • antidepresivi poleg svojega antidepresivnega učinka podpirajo zdravljenje anksioznosti in napadov anksioznosti; socialna fobija, ki jo spremljata stres in strah pred navezovanjem stikov in socialnih odnosov; terapije proti bolečinam in posttravmatske stresne motnje,
  • vloga anksiolitikov je odpraviti ali zmanjšati posamezne psihopatološke simptome. Imajo anksiolitični, hipnotični, pospeševalni, hipnotični in pomirjevalni učinek.

Zdravljenje osebnostnih motenj: druge metode

Usposabljanje socialnih veščin, katerega osnova je med drugim učenje, je v pomoč pri zdravljenju osebnostnih motenj:

  • modeliranje novih vedenj,
  • načinov za spopadanje s težkimi čustvi (npr. jeza),
  • sposobnost, da se ustrezno odzove na situacijo (npr. v pogovoru),
  • krepitev samozavesti,
  • komunikacijska pravila.

Tovrstna orodja se uporabljajo v individualni, skupinski in podporni terapiji.

Podporna psihoterapija

Podporna psihoterapija je zasnovana tako, da pomaga bolniku pri boljšem delovanju, vendar ne spreminja osebnosti in obrambnih mehanizmov, torej tistih, ki ščitijo ego. Podporni terapevt daje razumevanje in pomoč, poudarja pozitivne lastnosti pacienta in vlogo zaupanja vase. Pomaga ohranjati rezultate, dosežene med dolgotrajno terapijo, prepoznati kasnejše vzorce delovanja, ki otežujejo življenje, in premakniti prag tolerance na težke izkušnje, torej sprožilce nezdravega vedenja ali načina razmišljanja. To pomeni, da se pacient uči svojih zaporednih signalov (čustvenih, sprememb razpoloženja, miselnih vzorcev), ki so prej sprožili nezdrava vedenja, deluje skozi njih in ustvarja nova, konstruktivna. Za podporno psihoterapijo se odločijo tudi tisti ljudje, ki nimajo zadostne motivacije za dolgotrajno terapijo in jim je situacija tako težka, da potrebujejo pomoč.

Kategorija:

Psihiatrija