PREVERJENA VSEBINAAvtor: lek. med. Grzegorz Prasałek, pediater

Hrbtenjača je del osrednjega živčnega sistema, ki je zasnovan tako, da pomaga možganom pri učinkoviti komunikaciji s preostalim telesom. Če ne bi bilo hrbtenjače, ne bi mogli živeti: premikati se, čutiti bolečino ali božati, dihati ali jesti. Naše srce se ni moglo skrčiti in sprostiti. Kako je zgrajena hrbtenjača?

Ker lahkohrbtenjačaspreminja svojo obliko, jo prilagaja spremembi položaja telesa, lahko brez strahu izvajamo upogibe, "flips" ali zapletene plesne kaskade da bi ga poškodoval. Na srečo je jedro težko poškodovati. Vendar pa je možno, če so vretenca izpahnjena ali zlomljenahrbteniceali če je hrbtenica sama prebodena.

Hrbtenjača zaščitena s hrbtenico

Za zaščito tako dragocenega organa je hrbtenični kanal znotraj obložen s tremi membranami vezivnega tkiva. Z vseh strani objemajo jedro in se imenujejo pnevmatike. Najbolj zunanja je trda pnevmatika. Med njo in steno hrbteničnega kanala je prostor, imenovan epiduralna votlina, napolnjena z vezivnim tkivom, maščobnim tkivom in venskimi pleksusi. Tukaj se anestetiki (imenovani epiduralna anestezija) injicirajo med nekaterimi operacijami na trebuhu ali spodnjih okončinah. Anesteziolog izbere lumbosakralno regijo, ker je to najširša epiduralna votlina. Pod dura mater je pajkova pršica in subarahnoidna votlina z največjo količino cerebrospinalne tekočine. Pokriva hrbtenjačo z nekakšnim vodnim plaščem. Tu se odvzame tekočina za pregled, na primer pri sumu na meningitis (igla se zabode v prostor med 3. in 4. ledvenim vretencem). Pod subarahnoidno votlino leži mehka dura, ki "objame" samo hrbtenjačo.

Pomembno

Hrbtenjača poteka skozi skoraj celoten kanal v središču hrbtenice, znotraj vretenc. Podoben je rahlo sploščenemu ovalu, premera 8-14 mm in dolžine 40-45 cm. Na vrhu, v lobanji, postane t.i medula, ki je – v nasprotju s svojim imenom – že spodnji del možganov. Na dnu se konča s stožcem na ravni 1-2 ledvenih vretenc. Drugi podaljšek stožca je preostali del jedra, ti končna nit. Odhaja od jedra31 parov hrbteničnih živcev.

Hrbtenjača na začetku plodovega življenja

Na začetku našega fetalnega življenja hrbtenjača zavzema celotno dolžino hrbteničnega kanala. Od nje vodoravno odstopajo hrbtenični živci. Kasneje hrbtenica raste hitreje kot jedro. Posledično se pri novorojenčku hrbtenica konča med 2. in 3. ledvenim vretencem. Pri odraslem, ki ne raste več, se konča v višini 1. ali 2. ledvenega vretenca. Zato je bolje na primer pasti na repno kost, ker tam ni več občutljivega jedra, kot pa zadeti v vrat, ker je to mesto še posebej občutljivo na poškodbe. Ta neenakomerna rast hrbtenice in jedra vas sili v podaljševanje t.i živčne korenine, ki segajo od spodnjih delov hrbtenice. Snop teh korenin skupaj s končno nitjo jedra prosto visi v cerebrospinalni tekočini subarahnoidne votline in tvori t.i. konjski rep. Tekočina ščiti občutljive korenine pred poškodbami, na primer z iglo med lumbalno punkcijo, da bi npr. zbiranje za preiskavo cerebrospinalne tekočine.

Struktura hrbtenjače: pari živcev

Živčne korenine se združijo v pare, preden gredo čez vretenca: sprednja (ventralna) korenina je izbrana z zadnjo (dorzalno) korenino. Vsak nastali hrbtenični živec opravlja določene funkcije v našem telesu. Imamo 31 parov hrbteničnih živcev, ki hranijo (inervirajo) naše celotno telo. Hrbtenjača je razdeljena na segmente. Teh je 31 - toliko kot pari hrbteničnih živcev:

  • 8 materničnega vratu,
  • 12 prsnih,
  • 5 ledvenih,
  • 5 križcev,
  • 1 dosledno.

Če pogledamo našo inervacijo (čutno in motorično), bi se izkazalo, da je razdeljena na vodoravne segmente, podobno kot deževnik. Na primer, vratni živci iz vratne hrbtenice inervirajo ramena, roke in roke, živci iz prsnega in trupa ter živci iz ledvenega in križnega dela - zadnjico, noge in genitourinarni sistem (pri moških so odgovoren za: za erekcijo). Ta horizontalna delitev je še posebej opazna pri poškodbah hrbtenice z diskontinuiteto hrbtenice. V tem primeru pareza pokriva vse dele telesa pod mestom poškodbe, kot da bi osebo prerezalo nevidno, vodoravno postavljeno steklo.

Živčne celice, ki izvajajo motorične in senzorične impulze

V samem središču hrbtenjače je ozek kanal, ki je ostanek prvotne nevralne cevi (jedra celotnega živčnega sistema). Obkrožen je s t.i siva snov. Njegova oblika preseka spominja na debelo narisano črko "H", čeprav jo lahko povezujemo tudi s silhueto metulja z raztegnjenimi krili. Siva snovobdaja t.i bela snov. Razporeditev obeh je torej nasprotna tisti v možganih (siva je na zunanji strani). V sivi snovi je veliko živčnih celic, ki ji dajejo to barvo. V beli barvi pa so le projekcije teh celic - "kabli", ki omogočajo izmenjavo impulzov. Predstavljajte si, da je vsaka navpična črta črke "H" razdeljena na polovico. Sprednji del je sprednji kot, zadnji del pa zadnji kot. V torakalni hrbtenici je tudi t.i stranski rog (odgovoren za tako imenovano vegetativno inervacijo, nadzor prebave, krvnega tlaka in delovanja različnih žlez). V sprednjih rogovih hrbtenice so velike živčne celice, ki (poenostavljeno povedano) vodijo t.i. gibalnih impulzov, torej dražljajev, ki urejajo, na primer krčenje in sprostitev naših mišic. Z zadnjim rogom hrbtenice so povezane celice, ki (ponovno poenostavljeno) prenašajo senzorične impulze v osrednji živčni sistem. Zahvaljujoč njim informacije o vročini, mrazu, bolečini itd. dosežejo možgane.

Hrbtenjača je odgovorna za komunikacijo med možgani in ostalim telesom

Hrbtenjača je del osrednjega živčnega sistema. Njegova primarna naloga je učinkovita komunikacija med možgani in ostalim telesom. Hrbtenjača je "kabel", večžilni električni vodnik, ki prenaša impulze iz telesa v možgane in obratno. Hrbtenični živci so sestavljeni iz milijonov posameznih živčnih vlaken, to je projekcij nevronov:

  • motor - centrifugalni, ki nadzoruje gibanje naših mišic,
  • senzorično - aferentno, ki vodi dražljaje od perifernih senzoričnih živčnih končičev po telesu do hrbtenjače in možganov.

Toda v resnici so vsi hrbtenični živci mešani, sestavljeni so predvsem iz motoričnih in senzoričnih vlaken (nekateri tudi vegetativni, ker vsi živci vsebujejo tudi vegetativna vlakna). V eni smeri vodijo senzorični dražljaji do možganov (zahvaljujoč temu lahko začutimo na primer bolečino, dotik, mraz, toploto), v drugi smeri pa gibalne dražljaje do t.i. obseg, torej na vse dele našega telesa (zaradi tega hodimo, plešemo ali premikamo roke, jemo, pijemo, igramo tenis itd.).

"Zdrowie" mesečno

Kategorija:

Nevrologija