Mutizem se diagnosticira, ko otrok molči ali je govor močno omejen. Pogost vzrok za to stanje je stresna situacija, na primer obisk vrtca ali nove šole. Kaj so še vzroki za mutizem? Kako prepoznati njegove simptome? Kakšno je zdravljenje te bolezni?
Mutizemjemotnja govora , katere bistvo je pomanjkanje ali omejenost govora pri otroku ali odraslem, medtem ko ga razume . Za diagnosticiranje mutizma mora biti njegovo trajanje vsaj 1 mesec. Mutizem najpogosteje prizadene otroke, saj se simptomi običajno pojavijo med 3. in 5. letom starosti. V tem starostnem razponu pogosteje prizadene dekleta kot fantje.
Mutizem - povzroča
Ko otrokne reče , lahko sumite na napake v anatomiji govornega aparata - grla, neba, ust, jezika, čeljusti. To motnjo lahko povzroči tudi poškodba živčnih centrov v možganih, ki nadzorujejo govor. V takih situacijah je diagnozaorganski mutizem .
Vendar je veliko pogosteje omejenost govora ali pomanjkanje le-tega psihološka - to jefunkcionalni mutizem.Potem so razlogi za to:
- starševske napake (npr. pretirane prepovedi);
- družinske patologije (alkoholizem, nasilje v družini - duševna in fizična zloraba otroka), ki povzročajo boleče izkušnje, travme;
- nove situacije, ki lahko povzročijo stres (npr. obisk vrtca, šole);
- vzgoja otroka v dvojezični družini. Potem je lahko mutizem posledica pomanjkanja znanja jezika ali nelagodja, povezanega z uporabo danega jezika;
Drugi možni vzroki za mutizem vključujejo komunikacijske motnje (npr. jecljanje) ali pervazivne razvojne motnje (npr. avtizem).
Pri odraslih je mutizemlahko posledica poškodbe možganov kot posledica nesreče, možganske kapi itd. Lahko je tudi posledica čustvenih izkušenj ali simptom duševne bolezni (npr. shizofrenija).
Mutizem - simptomi
Obstajajo 3 vrste mutizma:
- totalni mutizem
Otrok sploh ne govori, lahko pa šepeta, spušča neartikulirane zvoke in celo kriči. mogočena vprašanja odgovarjajte tudi s kimanjem ali drugimi gestami za komunikacijo. Spremljajoči simptomi so lahko težave pri požiranju, anoreksija.
- situacijski mutizem
Diagnosticira se pri otrocih, ki normalno govorijo, pomanjkanje ali omejevanje govora pa se pri njih pojavi le v določenih situacijah – običajno stresnih, težkih (pogosto gre v vrtec ali šolo). Nato otrok s kretnjami ali mimiko komunicira z okolico. Lahko tudi pisno odgovori na vprašanja. Ta vrsta mutizma izgine, ko se spremeni situacija, ki ga je izzvala. Na primer – ko bivanje v vrtcu ali šoli za otroka preneha biti nova, stresna situacija, začne normalno govoriti.
- selektivni (selektivni) mutizem
Otrok izbere ljudi, s katerimi se običajno pogovarja, z drugimi pa se sploh ne pogovarja. Lahko se tudi izogiba očesnemu stiku, miruje, ne kaže čustev, ko poskuša vzpostaviti verbalni stik z njim, ali obratno – lahko plane v jok, pobegne ali deluje agresivno, na primer brca.
Osebe, s katerimi se vaš otrok običajno pogovarja, so običajno družinski člani. Po drugi strani pa so tisti, s katerimi se izogiba verbalni komunikaciji, običajno tujci. Psihologi se pogosto srečujejo tudi s situacijo, ko se otrok doma pogovarja s sorodniki, v vrtcu ali šoli pa molči.
Mutizem - diagnostika
Za diagnosticiranje mutizma morate obiskati logopeda in psihologa/psihiatra, ki bosta postavila končno diagnozo.
Mutizem - zdravljenje
Zdravljenje mutizma je treba začeti čim prej, preden postane trajno. Vključuje srečanja s psihoterapevtom. Uporablja vedenjsko terapijo, katere cilj je tako absorbirati nova vedenja kot odstraniti ustaljena, ki so neugodna, in/ali psihodinamično terapijo (terapevt poskuša priti do težav, ki ležijo v pacientovi nezavesti).
Pomembno je tudi ohranjanje okolja v odnosu do otroka. Osebje v vrtcu in šoli naj bi na primer otroku pomagalo vzpostaviti odnose z drugimi otroki in mu pošiljati sočutne pripombe, da bi se počutil bolj samozavesten. Otroka lahko tudi postopoma spodbujate k govoru skozi igro (npr. na gluhem telefonu). V pomoč so lahko tudi dihalne igre, kot je pihanje milnih mehurčkov.