Zmedenost je ena resnejših motenj zavesti. Pacient ni povsem nezavesten, je pa njegov stik z realnostjo zelo omejen. Vzroki za zmedo so lahko različni, vendar mora bolnik z zmedenostjo vedno obiskati zdravnika.

Zmedenost , znan tudi kotsindrom zapletenostialiamentivni sindrom , se lahko pojavi v človek v kateri koli starosti, vendar so starejši ena od skupin bolnikov, ki so še posebej nagnjeni k zmedi.

Zavedanje - ki ga je pravzaprav izjemno težko opredeliti - v eni definiciji pomeni sposobnost razumevanja pojavov, ki se dogajajo znotraj telesa in tistih, ki se dogajajo zunaj njega, v zunanjem okolju. Ponavadi ne razmišljamo o zavesti, dokler eden od nas ne razvije nekakšne motnje zavesti – na primer samo zmedenost.

Zmeda: povzroča

Zdi se, da je sindrom zmedenosti problem nevrološke narave, v praksi pa lahko to stanje povzročijo bolezni na zgoraj omenjenem področju, pa tudi številne druge bolezni. Možni vzroki zapletanja vključujejo:

  • okužbe (v glavnem vključujejo živčni sistem, kot sta možganski absces ali meningitis)
  • presnovne motnje (kot sta uremija ali hipoglikemija)
  • zastrupitev (tu kot možne vzroke zmede lahko omenimo atropin, pa tudi alkoholno zastrupitev ali – še posebej pogosto vzrok za te motnje zavesti pri mladih – z zakonsko višino)
  • možganski tumorji
  • subarahnoidna krvavitev
  • prehodna ishemija centralnega živčnega sistema (TIA)
  • udarec
  • odpoved krvnega obtoka in s tem povezana hipoksija možganov
  • zloraba drog (npr. pretirana uporaba uspavalnih tablet ali opioidnih protibolečinskih zdravil)
  • epileptični napad
  • šok (kakršno koli)
  • nenadna poslabšanja kroničnih bolezni (npr. odpoved jeter ali hipertiroidizem, zmedenost se lahko pojavi tudi pri poslabšanju nekaterih psihiatričnih težav - včasih se pojavi pri bolnikih, ki med drugim trpijo za bipolarno motnjo)

Zmeda: simptomi

Sindroma zmedenosti ni mogoče spregledati - z njim so povezane izrazite spremembe v človeškem vedenju. Zmedeni bolnik ni nezavesten, ima pa bistveno spremenjeno zavest. Simptomi zapletanja so:

  • motnje pozornosti
  • okvara spomina
  • motnje koncentracije

Pacient v tem stanju doživlja motnje avto- in alopsihične orientacije.

Verbalnega stika z zmedenim bolnikom ni mogoče vzpostaviti – pogosto se sploh ne izraža, in če to poskuša, je njegov govor neurejen in odgovori nimajo veliko skupnega z zastavljenimi vprašanji.

Nihanja v bolnikovi aktivnosti so povezana tudi z zmedo, saj je bolnik lahko tako vzburjen kot pade v stanje, ki se ne razlikuje veliko od kome.

Ob znatnem intenziviranju motenj se lahko pojavijo psihotični simptomi v obliki zablod ali halucinacij. Značilnost zmede je, da se bolnik po tem, ko mine, ne spomni, kaj se mu je takrat zgodilo – nastopi popolna amnezija.

Zmeda: diagnostika

Zmedenost sama po sebi ni bolezen, ampak pravzaprav simptom katere od zgoraj omenjenih ali drugih motenj – ko se pojavi, je vedno treba iskati vzroke, ki so do nje privedli. Tu pa je treba poudariti, da mora bolnik v zmedenem stanju nujno obiskati zdravnika – navsezadnje je vzrok za to težavo lahko celo življenjsko nevarno stanje, kot je možganska kap.

Pri iskanju vzrokov za sindrom zmedenosti pri pacientu je mogoče izvesti veliko različnih testov. Preden pa jih naročijo, običajno najprej vprašajo bolnikovo družino za podatke o tem, ali ima kakšno kronično bolezen – pridobivanje takšnih informacij omogoča zožitev seznama potrebnih preiskav, ki jih je treba opraviti v diagnostičnem procesu.

Če na primer vemo, da ima bolnik sladkorno bolezen, se lahko najprej opravi test glukoze v krvi - to vam omogoča, da potrdite ali izključite hipoglikemijo kot možen vzrok zmede.

Drugi testi, ki so pomembni pri diagnozi stanja zmedenosti, vključujejo v prvi vrsti slikovne preiskave - računalniška tomografija ali slikanje z magnetno resonanco glave omogočata med drugim prepoznati, subarahnoidna krvavitev, možganski tumor ali ishemične spremembe, povezane z možgansko kapjo.

Zmeda: zdravljenje

Natančna diagnoza zmede ni pomembna samo za izključitev življenjsko nevarnih stanjbolnika, ampak tudi zato, ker je za bolnika dejansko možno izvesti ustrezno terapijo – pri zdravljenju zmedenosti si je treba prizadevati za odpravo njenega vzroka.

Na primer, ko je potrjeno, da je za zmedo odgovorna okužba, bolnik dobi ustrezna protimikrobna zdravila. V primeru, ko je stanje zmedenosti posledica presnovnih motenj (npr. hipoglikemije ali uremije), njihova ustrezna korekcija omogoča, da se bolnik povrne k zavesti.

Tukaj je treba poudariti še en vidik: bolniki, ki doživijo zmedo, potrebujejo uvedbo profilaktičnih posegov, ki bodo zmanjšali tveganje za njihovo ponovitev.

Kot primer lahko navedemo preprečevanje aterosklerotičnih sprememb pri bolnikih, pri katerih se razvije prehodna ishemija možganov (bodisi gre za spremembo prehrane ali – pri potrditvi obstoja aterosklerotičnih sprememb na arterijah, ki oskrbujejo možgane s krvjo – jemanje zdravil iz skupine statinov).

O avtorjuPriklon. Tomasz NęckiDiplomantka medicinske fakultete na Medicinski univerzi v Poznanu. Občudovalec poljskega morja (najbolj rad se sprehaja po njegovih obalah s slušalkami v ušesih), mačk in knjig. Pri delu s pacienti se osredotoča na to, da jim vedno prisluhne in porabi toliko časa, kot ga potrebujejo.

Preberite več od tega avtorja

Kategorija:

Psihiatrija