Sindrom motnje dihanja novorojenčkov - pogosta težava nedonošenčkov

Sindrom dihalne stiske novorojenčkov najpogosteje prizadene prezgodaj rojene dojenčke, včasih pa tudi pravočasno rojene. Na pojav sindroma respiratorne stiske vplivajo številni dejavniki, večinoma povezani z boleznimi dihal ali srca in ožilja. Kako se kaže sindrom dihalne stiske pri novorojenčkih?

Sindrom respiratorne motnje( ZZO ) je najpogostejša zdravstvena težava pri novorojenčkih. Obstajajo blage ali hujše motnje dihanja.

ZZO prizadene predvsem nedonošenčke, saj pljuča tako majhnega otroka niso dovolj razvita, da bi lahko samostojno dihali. Vendar pa ima motnja lahko druge vzroke in prizadene tudi starejše otroke.

Prvi je t.iprehodna tahipneja novorojenčkov(TTN -prehodna tahipneja novorojenčkov ), ki spontano izzvenijo v nekaj urah po rojstvu in največ v 3 dneh. Najdemo jih pri 1-2 % donošenih in približno 15 % nedonošenčkov. Po drugi strani pa se dihalne motnje zmernega in zmernega poteka pojavljajo pri polovici nedonošenčkov, rojenih pred 28. tednom nosečnosti, pri 20-30 % dojenčkov, rojenih med 32. in 28. tedni nosečnosti, in pri približno 15 % t.i. pozno nedonošenčki, torej rojeni med 32. in 36. tedni.

Razlogi za nastanek ZZO

Sindrom dihalne stiske novorojenčkov se običajno pojavi zaradi težav z dihalnim ali cirkulacijskim sistemom.

• med vzroki za dihanje so že omenjeno zastajanje tekočine v pljučih, pa tudi perinatalna hipoksija, prirojena pljučnica (ki jo lahko povzroči porod, ki traja več kot 18 ur, pogoste okužbe materinih sečil ali nekaj druge okužbe, materina vročina pred porodom, kontaminirana amnijska tekočina), sindrom aspiracije mekonija (MAS), pa tudi prirojene okvare dihal – kot je pomanjkanje površinsko aktivne snovi, ki povzroči propad alveolov in vodi v atelektazo.
• vzroki za cirkulacijo vključujejo prirojene srčne napake, kongestivno srčno popuščanje ali vztrajno pljučno hipertenzijo

Vzroki za KVČB so lahko tudi presnovne motnje, motnje telesne temperature (tako zvišana telesna temperatura kot hipotermija),okužbe in bolezni živčnega in mišičnega sistema. Dihalne motnje novorojenčka imajo naklonjen tudi moški spol, drugi dvojček, sladkorna bolezen matere, carski rez.

Vredno vedeti

Ko je dojenček še v maternici, začne črpati amnijsko tekočino v bronhije in pljuča ter jo odstraniti nazaj. Na ta način nauči pljuča dihati zrak. Tik pred porodom se ta aktivnost ustavi. Ko otrok prehaja skozi porodni kanal, se ostanki plodovnice iztisnejo iz pljuč in odstranijo iz otrokovega telesa (zato je carski rez eden od dejavnikov, ki povečajo tveganje za nastanek OKM, zlasti pri ženskah, ki niso imeli poroda). V nekaj urah po rojstvu mora vsa preostala tekočina izhlapeti z dihanjem.

Simptomi sindroma respiratorne motnje novorojenčka

Otrok, ki ima težave z dihanjem, ima:

• hitro dihanje (več kot 60/minuto - običajno bi moralo biti okoli 40/min). Otroku je še posebej težko izdihniti. Simptomi se poslabšajo med prvim in drugim dnevom življenja. Če na tej točki ne sprejmemo nobenih ukrepov za podporo otrokovemu dihanju, se bo nasičenost krvi s kisikom sčasoma zmanjšala, kar bo povzročilo hipoksijo. Pojavi se presnovna acidoza in akutna respiratorna odpoved.
• godrnjanje
• apneja ali upočasnitev dihanja - pri hudih oblikah ZZO
• cianoza, tj. modrikasto obarvanje kože in ustne sluznice
• povečano, vidno delo mišic dihal (zategovanje prsnice, vratne zareze, medrebrnih prostorov, premiki nosnih kril)
• tahikardija
• težave s hranjenjem

Prepoznavanje KVČB

Pri nedonošenčkih se HRD diagnosticira dokaj hitro. Izkušen zdravnik motnjo prepozna že ob prvem vdihu otroka. Če se motnja pojavi pozneje, bo specialist opravil podroben razgovor in skrbno pregledal otroka glede simptomov, značilnih za KVČB. Poleg tega naj bo pozoren na zdravstveno stanje matere, ali je bila pred porodom prehlajena ali je imela nosečniško sladkorno bolezen – saj lahko ta bolezen pri otroku povzroči pomanjkanje površinsko aktivne snovi. Zdravnik naj povpraša tudi o poteku poroda, koliko časa je trajal, ali je prišlo do zapletov, ali je bila plodovnica čista, ali je imela pravi volumen (majhna količina plodovnice spodbuja nerazvitost pljuč), saj pa tudi otrokovo vedenje – na primer, ali se med jedjo zaduši, če ima kakšne asimetrične reflekse. Nato zdravnik naroči vrsto testov:

• merjenje plina v arterijski krvi - povečanje koncentracije dioksida bo pokazalo HRDogljik (>45 mm Hg) z zmanjšano koncentracijo kisika (<60 mm Hg)
• krvna slika - lahko pokaže anemijo, okužbo
• koncentracija glukoze v krvi
• Rentgenska slika prsnega koša
• transtralni ultrazvok možganov - če obstaja sum na intrakranialno krvavitev
• odmev srca - v primeru suma na srčno napako ali vztrajno pljučno hipertenzijo
• bronhoskopija

Za pomoč pri diagnosticiranju pljučnice ali sepse se opravi tudi mikrobiološki test.

Zdravljenje sindroma dihalne stiske pri novorojenčku

Po diagnozi ED je treba otroku zagotoviti specializirano bolnišnično oskrbo. Poskrbeti je treba za odklepanje njegovih dihalnih poti in po potrebi aktivirati podporo dihal in obtočil ter zagotoviti ustrezno temperaturo okolice. Zdravljenje je odvisno od oblike bolezni, njene resnosti in vzroka.

O operaciji je treba razmisliti v primerih, ko je sindrom dihalne stiske posledica prirojene srčne napake.

Pasivna kisikova terapija je najpreprostejša, neinvazivna metoda. Novorojenčka postavimo v kisikovo kabino ali nad njo namestimo napravo (zračna črpalka CPAP), ki v zrak, ki ga diha, sili kisik. Uporabite lahko tudi nosne kanile ali maske. Poseben respirator poleg oskrbe otroka s kisikom daje pod pritiskom, zaradi česar se alveole ne zrušijo.

Pri hujših primerih KVČB je potrebna mehanska ventilacija, pri kateri se v otrokov sapnik vstavi endotrahealna cev, skozi katero aparat izvaja nadomestno dihanje. Če je vzrok ED že znan, se začne tudi farmakološko zdravljenje:

• površinsko aktivna snov - če ZZO povzroči pomanjkanje tega faktorja
• antibiotiki - če ZZO povzroči pljučnico ali sindrom aspiracije mekonija
• zdravila za srce - če je srčna napaka vzrok za KVČB.

Prognoza za sindrom respiratorne stiske je odvisna od vzroka in poteka bolezni. Najblažji primeri minejo spontano in sploh ne zahtevajo zdravljenja – kot je na primer prehodna tahipneja pri novorojenčkih. Tudi prirojena pljučnica daje dobro prognozo. Vendar je napoved slabša, če HRD povzročijo hude prirojene okvare. Tudi perinatalna hipoksija lahko močno moti kasnejši razvoj otroka. Vsakega otroka s sindromom respiratorne stiske kot novorojenčka je treba redno testirati na psihomotorični razvoj. Vedeti je treba, da je kisik v visoki koncentraciji močno zdravilo in ima lahko strupen učinek. Še posebej nevarno jekisikova terapija v prvih 14 dneh otrokovega življenja. Kadar se uporablja v tako zgodnji fazi razvoja, poveča tveganje za poškodbe pljuč, centralnega živčnega sistema in oksidativnega stresa. V naslednjih letih pa lahko otrok trpi za različnimi motnjami centralnega živčnega sistema. Lahko povzročijo duševno zaostalost, motorične težave, okvare sluha in vida.