Monocitoza je zvišanje ravni monocitov v periferni krvi. Monociti so celice, ki spadajo v populacijo levkocitov ali tako imenovanih belih krvnih celic, zato je povečanje monocitov v krvi povezano predvsem z okužbami in drugimi boleznimi. Kakšni so simptomi monocitoze? Ali je monocitoza nevarna?
Monocitozaje stanje, ko opazimo zvišanje ravni monocitov v krvni sliki v periferni krvni sliki. Monociti predstavljajo približno 3-8% celotne populacije levkocitov periferne krvi in so največji te vrste. Po zorenju monociti dosežejo tkiva in se nato pretvorijo v makrofage.
Nekateri monociti imajo lastnosti matičnih celic, kar pomeni, da se lahko diferencirajo v druge vrste celic.
Monociti se večinoma tvorijo v kostnem mozgu. Iz kostnega mozga gredo v periferno kri, kjer ostanejo več dni, od koder lahko dosežejo vnetna mesta v telesu.
Monociti proizvajajo različne spojine, ki so del imunskega sistema, kot so interferon, levkotrieni in interlevkini.
Kaj pa lahko povzroči presežek monocitov v periferni krvi in kakšni so razlogi za to?
Monocitoza: povzroča
Vzroke za monocitozo lahko v grobem razvrstimo kot blage ali resne.
Zaradi dejstva, da imajo monociti pomembno vlogo v imunskem sistemu in so fagociti, torej celice, ki imajo sposobnost čiščenja krvi med drugim tudi bakterij, se bo njihova proizvodnja povečala pri različnih bakterijskih, virusnih , glivične ali protozojske okužbe ter v fazi okrevanja, ki takoj sledi tem okužbam, ko telo intenzivno povečuje proizvodnjo monocitov, ki so bili »porabljeni« med boleznijo.
Monocitoza se pojavlja tudi v takih stanjih, kot so:
- avtoimunske bolezni, na primer sistemski eritematozni lupus, revmatoidni artritis, vnetne črevesne bolezni
- hematološke bolezni: Hodgkinov limfom, akutna in kronična mielomonocitna levkemija, mieloproliferativne neoplazme, multipli mielom, Waldenströmova makroglobulinemija, hemolitična anemija, imunska trombocitopenija
- sarkoidoza
- stanje po splenektomiji (odstranitev vranice)
- bolezni shranjevanja
- stanje po steroidni terapiji
- ciroza jeter
- regeneracija kostnega mozga po radioterapiji ali kemoterapiji
- uporaba rekombinantnih človeških rastnih faktorjev
- nosečnost
Monocitoza se pogosto pojavi po nalezljivih boleznih, ko pride do intenzivne obnove levkocitov po okužbi.
Monocitoza: diagnostika
Kot veste, so monociti periferne krvne celice, zato je njihovo število mogoče določiti s popolno krvno sliko, natančneje z brisa. Najpogosteje se avtomatske brise izdelujejo z uporabo strojev, kar je najhitrejša metoda.
Bris krvi: norme in razlaga
Monociti (MONO) - vloga, norma, presežek in pomanjkanje
Občasno pa nas lahko avtomatski brisi zmedejo, saj lahko stroj zamenja monocite z nevtrofilci, kar bo povzročilo napačno diagnozo monocitoze.
V takih primerih je treba rezultat soočiti z ročnim razmazom. Vendar pa ta raziskava zahteva veliko izkušenj in spretnosti.
Ali je monocitoza nevarna?
Vsako odstopanje v laboratorijskih preiskavah nam lahko povzroči tesnobo. Vendar ne smemo pozabiti, da je včasih napačen morfološki rezultat posledica napake, ki je bila storjena med diagnozo, zato je treba, ko ugotovimo monocitozo, najprej ponoviti test.
Vedno moramo upoštevati celotno sliko bolnika, torej tudi če v naslednjih preiskavah potrdimo monocitozo in naš pacient nima nobenih kliničnih simptomov in se počuti dobro, nam ni treba skrbeti to.
Najpomembneje je, da se spomnite, da ne zdravimo rezultatov, ampak pacienta.
Če pa nas poleg potrjene monocitoze skrbi še kaj v anamnezi ali fizičnem pregledu, je treba diagnozo razširiti in bolnika napotiti k ustreznemu specialistu.
Kot lahko vidite, je v diagnostičnem procesu monocitoze zelo pomembno zbrati podroben in zanesljiv intervju s pacientom.
Vzrokov za monocitozo je lahko veliko, vendar moramo vedno najprej izključiti najpogostejše in najbolj »neškodljive«.
Šele takrat pomislimo na resnejše vzroke monocitoze.
Vsak je vedno zaskrbljen zaradi raka, pri monocitozi mislimo predvsem na kronično mielomonocitno levkemijo.
Ta bolezen ima kronično monocitozo več kot tri mesece, medtem ko so bili drugi možni vzroki za monocitozo izključeni.
Poleg tegaopazimo lahko nevtropenijo ali nevtrofilijo, anemijo, včasih trombocitopenijo, nepravilnosti v kostnem mozgu ter citogenetskih in molekularnih preiskavah ter prisotnost tekočin v telesnih votlinah.
Klinični simptomi pa pridejo v ospredje, kot so:
- slabost
- izguba teže
- nizka vročina
- nočno potenje
- tahikardija
- bolj dovzetni za okužbe in podaljšane krvavitve
- sprememba kože
- povečane bezgavke
- povečana jetra
- povečana vranica
Torej, kot vidimo, je treba pri oceni pacienta vedno upoštevati celotno klinično sliko, saj enkratno odstopanje v laboratorijskih preiskavah ne dokaže ničesar.