Zellwegerjev sindrom (ZS) - imenovan tudi cerebrohepatorenalni sindrom, je redka presnovna bolezen, ki je posledica motenj v delovanju peroksisoma. Kateri so vzroki in simptomi Zellwegerjevega sindroma?

Zellwegerjev sindrom(Zellwegerjev sindrom) je presnovna bolezen - najhujša vrsta motenj biogeneze peroksisomov, spekter Zellwegerjevega sindroma (PBD) -ZSS).

Otroci z Zellwegerjevim sindromom najpogosteje umirajo pred 1. letom starosti.

Za ta sindrom so značilne motnje nevronske migracije v možganih, značilnosti kraniofacijalne dismorfije, izrazita hipotenzija, neonatalni krči in motnje delovanja jeter.

Incidenca Zellwegerjevega sindroma je ocenjena na 1/50.000 v Severni Ameriki in 1/500.000 na Japonskem. Najvišja incidenca je v regiji Saguenay-Lac-St-Jean v Quebecu (približno 1/12.000 rojstev).

Zellwegerjev sindrom: simptomi

Najhujša oblika motnje biogeneze peroksisomov je cerebrohepatorenalni sindrom, ki ga je leta 1964 opisal Zellweger in poimenoval po njem.

Leta 1973 je Goldfisher v morfološki študiji pokazal odsotnost peroksisomov v hepatocitih in ledvičnih tubularnih celicah pri dojenčkih s tem sindromom.

Značilnosti Zellwegerjevega sindroma so:

  • dismorfizem obraza in lobanje: visoko čelo, mongolska guba
  • motnje razvoja možganov, motnje mielinizacije perifernih živcev, nenormalnosti EEG
  • globoka psihomotorična ovira
  • hepatomegalija ali povečanje jeter
  • prirojena srčna bolezen
  • cistična bolezen ledvic
  • hipospadije
  • depoziti kalcija v kostnem mozgu
  • pri novorojenčkih: ohlapnost, konvulzije, katarakta, retinopatija, nenaklonjenost sesanju, holestaza
  • značilna "pekavost" kosti, vidna na rentgenskih žarkih, predvsem v pogačici (pojavi se pri približno 50 % bolnikov s tem sindromom)
  • visoke ravni železa, jetrnih parametrov (transaminaz), žolčnih kislin

Zellwegerjev sindrom: povzroča

Peroksisomi so organele, ki jih najdemo v vseh človeških celicah, razen v zrelih eritrocitih.

Te drobne beljakovine s premerom0,1-1,0 mikronov so odkrili leta 1954. Bistveni so za razvoj, morfogenezo, diferenciacijo in delovanje organizma, tako v tako nizkih življenjskih oblikah, kot so glive, kot tudi pri sesalcih in ljudeh.

Biogeneza peroksisomov pri človeku je povezana z delovanjem genov, ki spadajo v skupino PEX – doslej je bilo identificiranih 13 genov te skupine, katerih produkti so potrebni za nastanek in gradnjo teh organelov.

Peroksisomi kažejo izjemno morfološko in presnovno raznolikost ter fiziološko vlogo, odvisno od organizma, stopnje razvoja, vrste celice in presnovnega stanja organizma.

Peroksisomska membrana ima dinamične lastnosti, s čimer določa biokemično variabilnost teh organelov in se prilagaja presnovnemu in fiziološkemu stanju celice ter okoljskim razmeram.

Teh beljakovin je največ v celicah jeter in ledvic. Dokazano je, da se v peroksisomih pojavlja več kot 50 biokemičnih reakcij.

Razvrščajo se glede na biokemične procese, v katerih sodelujejo, vklj. na beljakovine, ki delujejo kot antioksidanti, sodelujejo pri presnovi lipidov, beljakovin in aminokislin, purinov ter pri sintezi glicerola.

Njihovi najpomembnejši funkciji sta sodelovanje pri razstrupljanju vodikovega peroksida in presnovi maščobnih kislin. Napake na poteh sprememb vodijo v bolezni, ki se kažejo s hudimi kliničnimi simptomi.

Ker je velik del reakcije povezan s presnovo lipidov, spojin, ki so potrebne za nastanek in delovanje živčnega sistema, večino bolezni, povezanih s peroksisomom, spremljajo simptomi, ki so posledica predvsem poškodbe živčni sistem - centralni in periferni.

Skupina prirojenih presnovnih napak, ki jih povzročajo nepravilnosti v strukturi ali funkciji peroksisomov, znanih kotperoksisomske bolezni .

Patogenetska osnova peroksisomskih bolezni je razdeljena v tri skupine:

  • bolezni, povezanih z motnjo biogeneze peroksisomov (kot je Zellwegerjeva bolezen)
  • bolezni, povezanih z okvaro enega encima ali beljakovine
  • presnovne bolezni s sočasno peroksisomsko okvaro

Do sedaj je bilo opisanih 16 bolezni, ki so posledica nenormalnega delovanja peroksisoma, od tega jih je 14 povezanih s poškodbami živčnega sistema.

Druge peroksisomske bolezni

Neonatalna adrenoleukodistrofija , oblika neonatalne Refsumove bolezni, je blažja oblika Zellwegerjevega sindroma z daljšim preživetjem.

Hondrodistrofijarizomielika , druga bolezen, ki spada v skupino motenj biogeneze peroksisomov, za katero je značilen le obrazni dismorfizem in motnja okostenelosti, skrajšanje proksimalnih delov okončin in katarakta.

Bolezni druge skupine, ki so posledica mutacije enega samega encima ali transportne beljakovine, med drugim vključujejo: adrenoleukodistrofija, klasična oblika Refsumove bolezni, hondrorizomielna distrofija, akatalazija, hiperoksalurija.

Bolezni tretje skupine - presnovne bolezni z vzporedno peroksisomsko okvaro - vključujejo takšne motnje, kot stasindrom neprekinjenega genain smrtonosna mitohondrijsko-peroksisomska okvara.

Diagnostika peroksisomskih bolezni

Za diagnosticiranje peroksisomskih bolezni se uporabljajo specifični biokemični markerji.

V zadnjih letih je prišlo do hitrega razvoja visoko specializiranih diagnostičnih tehnik in uporabe novih metod pri preučevanju genetsko določenih presnovnih okvar, kar omogoča odkrivanje novih peroksisomskih okvar in spoznavanje patomehanizmov že podrobno poznani in lahko v prihodnosti olajšajo razvoj učinkovite metode njihovega zdravljenja.

Kategorija:

Genetske bolezni