Čeprav ime morda nakazuje drugače, se bolezen sirote ne pojavlja le pri otrocih, ki so prikrajšani za starše. Ta problem je posledica motenih, nepravilnih odnosov med otrokom in njegovimi skrbniki. Vprašanje bolezni sirote je izjemno pomembno, saj s tem povezane bolezni vplivajo tako na potek otrokovega razvoja kot na njegovo delovanje v odrasli dobi.
Bolezen sirotse imenuje tudi sindrom anorganske razvojne zamude in hospitalizacija. Bolezen se pojavlja pri tistih otrocih, ki nimajo dovolj zadovoljenih čustvenih potreb. Bolezen sirot se lahko pojavi pri otroku, ki je popolnoma brez staršev, pa tudi pri otroku, ki je dalj časa izoliran od svojih skrbnikov (npr. zaradi bivanja v zdravstveni ustanovi). Bolezni, ki jih povzroča bolezen sirote, se osredotočajo na čustvene težave in neprimerne čustvene odnose z drugimi ljudmi, lahko pa se pojavijo tudi somatski simptomi.
Bolezen sirote: povzroča
Najpomembnejša dejavnika za bolezen sirote sta pomanjkanje navezanosti na skrbnike in občutek zavrnjenosti. Pri patogenezi bolezni se še posebej upošteva odsotnost matere v otrokovem življenju. Ni pa nujno, da gre za pomanjkanje biološke matere – sindrom anorganske razvojne zamude je na splošno povezan s pomanjkanjem izjemno pomembnega skrbnika za otroka.
Tretje in četrto leto življenja mladega človeka veljata za čas, ko se lahko pojavijo najpomembnejše disfunkcije, povezane z vezjo med materjo in otrokom. Otrok, ki v omenjenem življenjskem obdobju doživi ljubezen in občutek zavezanosti s strani matere (ali drugega skrbnika), bo najverjetneje v poznejšem življenju sam ustvaril ustrezne čustvene odnose. Težava nastane, ko nekajletniki nimajo možnosti izkusiti zgoraj omenjenih občutkov pri svojih skrbnikih – takrat se lahko razvije bolezen sirote.
Ne samo, da je odsotnost matere/skrbnika spodbudna za nastanek bolezni sirote. Bolezen opazimo tudi pri otrocih, ki iz nekega razloga nimajo pogostih stikov s starši – na primer starši, ki večino svojega časa preživijo.čas v službi ali tisti, ki so zapustili svoje potomce zaradi ekonomske emigracije.
Sindrom anorganske razvojne zamude se pojavi pri otrocih, ki živijo v patoloških družinah. Patologije, ki dajejo prednost posamezniku, so lahko odvisnosti, ki se pojavljajo pri starših (npr. od alkohola ali drog), pa tudi njihove bolezni (npr. osebnostne motnje) in vedenje (kot je fizično nasilje). Starši, ki imajo težave z izkazovanjem naklonjenosti, povečajo tveganje, da njihov otrok razvije bolezen sirote. Čustvena hladnost skrbnikov in s tem povezano pomanjkanje občutka ljubezni (zlasti s strani matere) lahko povzročita, da otrokova potreba po navezanosti ni zadovoljena, kar lahko povzroči bolezen sirote.
Bolezen sirote: simptomi
Bolezen sirota ima tri faze.
1. Faza protestaOtrok se bori za manjkajoče občutke in jih zahteva – pogosto joka in kriči, da bi pritegnil pozornost skrbnikov. Sčasoma se ti simptomi postopoma umaknejo drugim, na primer agresivno vedenje ali izguba zanimanja za okoliški svet. Otrok z boleznijo sirote v fazi protesta ima lahko težave s spanjem, nelagodje v prebavilih (npr. bruhanje) in noče jesti.
2. Faza obupaObdobje obupa, ki nastopi po fazi protesta, lahko nakazuje na postopno izginotje otrokovih težav, vsekakor pa je drugače – bolezen se poslabša. Otrok postaja vse bolj letargičen in žalosten, tesnoba, ki jo doživlja, pa se povečuje. Obstajajo tudi druge somatske težave, katerih vzroke je običajno nemogoče ugotoviti – pri majhnem bolniku se lahko pojavi močenje v postelji in vse večja izguba teže. Zaradi motnje hranjenja postane bolnik bled, bolj nagnjen k okužbam, pojavijo se lahko tudi motnje rasti.
Značilna lastnost faze obupa so motorični avtomatizmi. Otrok se lahko ziba v naslanjaču (eden od vedenj, ki se običajno pripisujejo bolezni sirote) ali pa vztrajno sesa palec. Bolnik z anorgansko motnjo v razvoju lahko išče telesni stik z ljudmi, ki so mu navidezno tujci – tak otrok se lahko na primer želi crkljati s prijatelji staršev, lahko to velja celo za tiste, ki jih otrok vidi prvič. v njegovem življenju.
3. Faza odtujenostiV tej fazi bolezni sirote je otrok najbolj miren. To je navidezni mir, ker dejansko izhaja iz zapiranja vase, hkrati pa občutite tesnobo. Pacient v faziodtujenost postane pasivna in apatična, lahko se izogiba socialnim stikom. Mimika pri takem otroku je običajno osiromašena in se pogosto izogiba očesnemu stiku (namesto tava po stenah, kar imenujemo "strop"). Zaviranje duševnega razvoja je lahko opazno (običajno pa duševni razvoj v majhni meri odstopa od norme). Somatski simptomi v fazi odtujenosti so običajno odsotni.
PomembnoBolezen sirot: posledice težave pri odraslih
Otroci, ki so zboleli za boleznijo sirote, imajo lahko različne vrste motenj tudi, ko dosežejo odraslo dobo. Bolniki imajo lahko težave pri stikih z drugimi: po eni strani močno potrebujejo čustveno vpetost v odnos z drugo osebo, po drugi strani pa čutijo strah pred navezanostjo. Opisano razmerje je eden od razlogov, da pri bolnikih z boleznijo sirota poveča tveganje za razvoj osebnostnih motenj (predvsem mejnih osebnostnih motenj).
V odrasli dobi so ljudje s sindromom neorganske razvojne zamude lahko pasivni in hladni. Prav tako so izpostavljeni povečanemu tveganju za depresijo. Bolniki imajo lahko motnje koncentracije in pozornosti, abstraktno razmišljanje pa jim lahko predstavlja težavo. Obstaja tudi povezava med doživljanjem bolezni sirote in agresivnim vedenjem v odrasli dobi ter navzkrižjem z zakonom.