Svet okoli otrok v SOS otroških vaseh mora biti predvidljiv in najbližji skupnemu vzorcu. Zato je popolnejše rejniške družine, bolje je - pravi Magdalena Bartnik.
Intervju z Magdaleno Bartnik, psihologinjo, družinsko koordinatorko v Društvu SOS otroške vasi
Zakaj ste se odločili za spremembo smeri iskanja novih rejnikov. Nekoč je bil dovolj en starš. Zdaj govorite o očetu in materi, vas ne moti cele družine z otroki …
Iskanje novih načinov za doseganje voljnih staršev v naših vaseh je deloma posledica splošne krize v rejništvu. Dejstvo, da je primanjkljaj rejnikov, ne gre zgolj za razpravo o nezadostni finančni in psihološko-terapevtski podpori zanje. Je pa to tudi posledica dejstva, da želijo starši v izmenah skrbeti za svoje otroke. Zaradi njih se ne želijo odreči karieri.
Svojo ponudbo usmerjamo na polne družine tudi zato, ker imamo poleg ene rejniške družine, ki vzgaja otroke v Karlinu, danes le matere samohranilke. In ta razmerja želimo nekoliko spremeniti. Vidimo, kako tako imenovane strice, torej družinske pomočnike v naših vaseh, pograbijo otroci. Za vaško družino smo izdelali celo maketo, da bi se željni mojstri lažje odločili (in otroci so imeli ustrezen, tudi moški model). Če se poročiva - potem pozivamo očeta, naj ne opusti kariere. Prvič, da je situacija zdrava za ambicioznega človeka. Vendar tudi zato, da otroci vidijo, da nekdo služi dom in da denar ne pade z neba.
Večkrat sem se pogovarjal tudi s samskimi kandidati za nadomestne očete. Vendar so se prestrašili vseh obveznosti in dejstva, da so morali skozi celoten postopek zaposlovanja, identičnega bodoči materi vasi.
Postopek zaposlovanja je verjetno dolg in zahteve za rejnike so visoke?
Preteče vsaj eno leto od trenutka, ko nas kontaktirate za delo v SOS otroški vasi. Kljub temu ne pozabite, da je to varstvena in vzgojna ustanova, zato moramo skrbeti za strokovnost ljudi, ki tukaj delajo z otroki. Še več, da smo zaradi načela, da bratov in sester ne ločujemo, specializirani za vzgojo številnih bratov in sester -družine imajo šest ali celo osem ljudi. Običajno gre za otroke s posebno travmatičnimi izkušnjami, ki niso povezane le z alkoholizmom staršev, uporabo nasilja, spolnega nadlegovanja ali skrajne čustvene, materialne in duševne zanemarjanja, temveč tudi z zgodnjo ločitvijo in delitvijo med druge rejniške družine, ki jim ni uspelo. z nalogo. Nekateri otroci so doživeli tudi večletno ločitev v varstvenih ustanovah
Preden se odločimo, ali so bodoči skrbniki primerni, si bomo nato ogledali osebnosti potencialnih rejnikov - ali so čustveno stabilni, imajo urejeno življenje, ali so sposobni reševati krize, ali jih ne bodo še povečali?zmedo v življenju otrok. Stavili bomo na tiste s pedagoškim žarom – koga, nomen omen – skušamo podpreti. Na začetku z organizacijo 300-urnih psihološko-pedagoških delavnic. Nato starše – ali vsaj enega od njih – spodbujamo, da svoje znanje dopolnijo na pedagoškem študiju, če tega študija še niso diplomirali.
In kaj morajo starši vedeti o otrocih, ki jim želijo pomagati?
Vedeti bi morali, da jih čaka težko delo. Sprejemamo otroke, ki na primer spijo v isti postelji z brati in sestrami, ker se bojijo samega sebe. Ko večerjajo, jedo in hrano skrivajo v žepih, ker mislijo, da je jutri ne bodo dobili. Imajo učne težave. Imajo nizko samopodobo. Vsaka negotova situacija jih povzroči, da se umaknejo. Drugi so agresivni. So pa tudi otroci, ki so kljub težkim izkušnjam veseli in mirni. Kot v vsaki družini je med njimi tekmovanje za pozornost in čas starša. Obstajajo tudi otroci, ki imajo že dolgo zgodovino otroštva. Na primer najstarejša sestra, ki nikoli ni imela priložnosti biti punčka, ker je skrbela za mlajše brate.
Poleg tega se morajo starši, ki se odločijo za sodelovanje z nami, zavedati, da dajemo velik poudarek o sodelovanju z biološko družino in resničnem stiku z njo. Zato imamo raje otroke iz okolij, ki so bližje Otroškim vasem – da nas lahko obiščejo biološki starši. To seveda ne pomeni, da ne želimo, da bi otroci čim dlje ostali na vaseh, saj jih je treba čim prej vrniti v biološke družine. Nasprotno, običajno ostanejo pod oskrbo društva, preden lahko zaživijo samostojno odraslo življenje. Eden od ciljev njihovega bivanja v Otroških vaseh je ponovno vzpostaviti vez med otrokom in odraslim (v tem primeru rejnikom).
Stik z biološkimi starši je res tako težak za rejnike?
Rejnikom je težko pričakovatihvaležnost otrok, za katere toliko naredijo. A včasih otroci pogrešajo in se najbolje spominjajo svojih sorodnikov, včasih pa te hvaležnosti ne bodo izkazali rejnikom. In zagotovo ne kot v ameriških filmih. Naši učenci po polnoletnosti pogosto zmorejo vse, da se vrnejo v svojo biološko družino. Rejnik lahko pomaga otroku, da ima kljub težki preteklosti možnost, da gre skozi življenje drugače kot biološki starši. Vendar ni vedno uspešen in tega se je treba tudi spomniti.
Če je stik s staršem strupen ali nevaren, ga je treba seveda urediti. A tudi takrat je treba delati na tem, da se otrok spomni na mamo in očeta in ju ohrani v srcu. Biološka vez je tako rekoč nezlomljiva – in rejniki morajo zanjo vedeti
Zadeve je treba pristopiti mirno. Starši v naših vaseh imajo pravo psihološko in terapevtsko podporo, pomagamo jim, da ne pregorijo. Lahko se posvetujejo z bolj izkušenimi vzgojitelji, ki jim bodo opisali proces njihovega otroka. Zakaj joče, histerična, vesela, zdaj pa žalostna. Svojim zaposlenim nudimo pomoč z udeležbo na številnih izobraževanjih in sistematičnim nadzorom. Dve leti organiziramo tudi pomoč novim družinam s podporo "uslužni varuški".
Za opis odgovornosti rejnikov na vasi uporabljate besedo delo. Nekaj sem jih srečal. Otroke, ki jih vzgajajo, imajo radi – in zagotovo obravnavajo – kot svoje. To počnejo s strastjo, iz ljubezni. Mogoče so umetniki in ne obrtniki?
Seveda so naši rejniki pogumni ljudje, ki so – pod vodstvom potreb srca – želeli spremeniti in narediti svoje življenje bolj dragoceno in smiselno. Kakorkoli že, tako si sami razlagajo, da so se želeli za nekoga žrtvovati. Pogosto so bili nekdanji zaposleni v socialoterapevtskih klubih, učitelji, ki želijo imeti večji vpliv na dogajanje z otroki, ki jih vzgajajo.
Biti starš v naši SOS otroški vasi je de facto delo za profesionalca. Skrbniki so zaposleni pri nas, prejemajo plačo za vzgojo otrok ter logistično in materialno pomoč. Veliko večja je od tiste, ki jo država dodeli rejniškim družinam izven vasi.
Če povzamem – da, prav imate – to so ljudje, ki svoje delo opravljajo s strastjo in veliko predanostjo. Imajo odprto srce za otroka, ki potrebuje pomoč, a tudi odprt um, da znajo modro pomagati.